Mr 9,2–10

GLAS, KI JE NAMENJEN TUDI NAM

Spremenjenje se je zgodilo pred očmi učencev. Ne kar nekje, temveč prav pred njihovimi očmi in zanje. Njim je namenjen tudi glas z neba, ki kliče tudi nam: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«

Jezusovi učenci tako lahko spoznajo v kakšnem odnosu je Jezus z Bogom. Hkrati pa jim je tudi povedano, kaj takšen odnos med Očetom in Sinom pomeni zanje. To, da je Jezus Božji Sin, jih zavezuje, da ga poslušajo. Enako velja za nas!

Hkrati se v Jezusovem odnosu z Bogom skriva njegov pomen za človeka. Če bi Jezusu odrekli Božje sinovstvo, bi izgubil ves posebni njemu lastni pomen za svet. Pri Jezusovem odnosu z Bogom torej ne gre za nek poljuben, teoretičen problem, ki bi imel le majhen pomen ali pa ne bi imel sploh nobenega pomena za krščansko vero in življenje. V tem odnosu se razkriva, kakšen je Jezusov odnos do nas ljudi, kaj za nas pomeni, kakšna pričakovanja lahko stavimo nanj in kakšne so zato naše dolžnosti, ki nam jih nalaga.

Bog sam je Jezusa priznal za svojega ljubljenega Sina. Mojzes in Elija sta bila prva med Božjimi hlapci. Jezus pa je ljubljeni Božji Sin. Od Boga ni prejel le svojega poslanstva, temveč vse svoje bivanje. Bog zato ne izpove samo, da je Jezus njegov Sin, temveč izpove tudi svojo ljubezen do tega Sina. Jezus z njim ni le v realnem odnosu sina, temveč tudi v aktualno živem ljubezenskem odnosu. Ta odnos pa je središčna skrivnost Jezusove osebe. Jezus Boga ne pozna le od daleč kot Gospoda, tako kot sta ga poznala Mojzes in Elija. Pozna ga kot Očeta. Jezus nenazadnje prinaša tudi dokončno resnico o Bogu, kajti nihče Bogu ne more biti bliže kot on in nihče o njem ni prinesel tako velike novice. Doslej je Izrael poslušal Mojzesa in Elija. Zdaj naj posluša Jezusa. In evangelij nam polaga danes na srce prav to: »Spoznajte že! Njega poslušajte!«

Po: Klemens Stock, Jezus – Veselo oznanilo