Jn 20,19–31

ne vidiš – pa veruješ

»Blagor tistim, ki niso videli, pa so veroval!« (prim. Jn 20,29). Nekateri menijo, da Jezus te besede namenja nam, ki Vstalega ne moremo več videti v živo in bi naj verovali. Toda če je Tomaž podoba naše vere, potem moramo te Jezusove besede drugače razumeti. K naši veri vedno sodi dvoje: da smemo kot Tomaž Vstalega videti, izkusiti in se ga dotakniti, da pa ga istočasno gledamo in ne vidimo.

V našem življenju so obdobja, ko ne vidimo ničesar in ničesar ne izkusimo. Svojo vero bi radi in jo smemo poglabljati z izkušnjami, vendar je na izkušnje ne smemo vezati. Izkušenj ne moremo izsiliti: k poti naše vere sodi, da hodimo pogosto skozi puščave, skozi praznino in temo. In ničesar ne vidimo.

Jezus blagoslavlja tiste, ki ne vidijo, a vendar verujejo. Očitno obstaja še višja stopnja vere, do katere nas želi pripeljati. Vera presega izkušnjo. Vera je pogosto »neizkušnja« – toda v tej »neizkušnji« je vseeno trdna naveza na Boga, nevidnega in nedosegljivega. To »neizkušnjo« poznajo mnogi verniki: tičijo v temni luknji,

v svoji temi ne vidijo nobene luči. Trpijo ob svojih ranah in ne čutijo nobene spremembe. Vendar kljub temu verujejo, da so v Božji rokah.

Ne gre samo za to, da Jezusa ne vidimo več, kot so ga lahko videli njegovi učenci. Gre za osnovni problem, ko nas doletijo časi: ko ne vidimo ničesar od tega, kar nam obljublja Sveto pismo, ko ne občutimo nobenega olajšanja, nobene osvoboditve iz svojih strahov, ko ni ne tolažbe in ne tolažnika, in ko na koncu predora ne vidimo nobene luči. Kdor v tej temi lahko kljub temu veruje, je blagoslovljen. Jezus ne blagoslavlja nemogočega: sam je imel takšne izkušnje. V smrtnem boju na križu, ko se je zdelo vse brezizhodno, je kljub temu veroval in ostal v trdnem stiku z Očetom.

Velika milost je, da lahko verujemo, četudi ne čutimo Božje bližine, četudi nimamo ob sebi človeka, ki bi nam stal ob strani  in nam vlival upanje. To je dar, da v globini našega srca ostaja vera, ki nam je ne more nihče vzeti. Jezus blagoslavlja tiste, ki ne vidijo pa verujejo.

Anselm Grün, Izkusimo velikonočno veselje