Jn 10,11–18

OVCE IN VOLK

Pravijo, da je evangelij umetnina, polna pesniškega navdiha. Naj bo res ali ne, gotovo je zelo stvaren. O tem nam priča tudi današnji odlomek o dobrem pastirju, brezbrižnem najemniku in krvoločnem volku.

Kdo je ta volk? Pohujševa-lec, ki kvari nedolžna srca? Hinavec, ki si nadeva ovčje oblačilo? Krivoverec, ki potvarja Božji nauk? Vsi trije pa še marsikdo.

Vendar se zdi, da se krvoločnejši volk današnjega dne skriva drugje. Z nastopom novega veka se je začela razvijati znanost, ki je odkrila v naravi čudovite zakonitosti. Človek je pred njimi najprej ostrmel, potem pa jih je začel uporabljati v svoj prid. Naredil je računalnik, razbil atom, stopil na Luno. Toda ta ista znanost se s svojo hčerko tehniko vse bolj spreminja v volkuljo. Vse glasneje renči in vse nasilneje se nam trga iz rok. Kako dolgo jo bomo še krotili? Kaže nam pa še ostrejše zobe. Zakonitosti, ki veljajo za naravo, smo začeli uvajati v svoje medsebojne odnose. Človeka, ki se dviga nad naravo, samostojno bitje, nadotakljivo osebo spreminjamo v del narave, v stvar, in ravnamo z njim po mili volji. Osebo spreminjamo v predmet, toliko vreden, kolikor je uporaben. V stroj, ki je toliko koristen, kolikor proizvaja. Človek je vse bolj razčlovečen, izgublja notranjo vrednost, postaja tehnično in trgovsko blago, ki ga do skrajnosti izkoristiš, nazadnje pa brez srca odvržeš. Cenjen je moški, ki ima mišice: bolj jih zna uporabiti, bolj mu ploskamo. Oboževana je ženska, ki je »seksi«: koliko nerojenih bitij je pripravljena spraviti s sveta, pa nas ne zanima. Volk nam jemlje človečnost, nas poneumlja, nam loka kri in nas dela zveri.

Kdo nas bo rešil njegovih krempljev?

Če kdo, potem tisti, ki nas kliče, naj postanemo spet ljudje in se vrnemo k človeškemu dostojanstvu. V nobeni knjigi, kar jih premore človeštvo, ni tako razumljivo razloženo in tako živo utemeljeno, kot v blagovesti Sina Človekovega.

Po: F. Cerarju