Jn 15,9–17

ljubezen in veselje

Kakor ima vsa zemeljska toplota in svetloba izvor v soncu, tako vsaka človeška ljubezen temelji v Božji ljubezni. Ljubezen med možem in ženo, med starši in otroki, med zaročencema, med prijatelji, sorodniki, znanci, sosedi ali komerkoli izhaja iz ljubezni, ki jo izžareva Božje sonce – če je le nesebična, če je odraz ljubezni med Očetom in Sinom ter med Sinom in njegovimi učenci. Tako ljubiti pa pomeni izpolnjevati Jezusovo zapoved.

Takšna ljubezen rodi veselje. Veselje je znamenje življenja, ki se prebuja, raste, razcveta in rodi sadove. Jezus je vesel, ker s svojim učlovečenjem, razodevanjem učencem, oznanjevanjem evangelija in uresničevanjem odrešenjskega načrta pospešuje rast, razcvet in dovršitev mesijanske dobe. Veseli se, čeprav ve, da ga še to noč čaka Oljska gora in naslednji dan Kalvarija. Njegova ljubezen se bo prav v trpljenju v vsej polnosti razcvetela in bo prav na Kalvariji rodila najžlahtnejši sad.

Tega Jezusovega veselja naj bodo deležni tudi njegovi učenci. Za sedaj je še nepopolno – tudi oni bodo morali iti vsakdo na svojo Oljsko goro in nesti križ vsak na svojo Kalvarijo – a bo prišel čas njihovega dokončnega veselja, ki bo popolno. Enako velja za vse nas, ki ostajamo Jezusovi učenci. Nikoli nam Jezus ni dejal, da bo naše veselje tukaj popolno; vsakdo izmed nas mora kdaj tudi po poti trpljenja in preizkušenj, čeprav je tudi veselje del našega vsakdana. A tisto pravo, pristno, popolno veselje nas zagotovo čaka; prvi korak k slednjemu pa je izpolnjevanje njegove volje: »Da se ljubimo med seboj, kakor nas je on sam ljubil.«

Po: Beseda da Besedo