Jn 15,26–27; 16,12–15

SVETI DUH – ŽIVI SPOMIN CERKVE

Naš čas je zaradi naglice in zasičenosti z informacijami tudi čas pozabljivosti in površnosti. Kolikokrat nas ravno spomin izda in spravi v škripce. Pomagamo si na vse načine: s koledarji, z urniki, rokovniki, beležkami in celo z vozli na robcih, pa nam kljub temu marsikaj uide. Tudi današnja tehnika, zlasti računalništvo, nas opozarja, kako zelo pomemben je spomin. Tam je pač vse odvisno od spomina, ostane samo tisto, kar varno shranimo in zapišemo v elektronski spomin. Če ta odpove, je ponavadi vse nepreklicno izgubljeno.

Za posameznika in za narod je naravnost usodno in samouničevalno, če začne pozabljati svojo zgodovino, če je kritično ne ocenjuje in se iz nje ne uči. Človek, ki je izgubil spomin, ne pozna več sam sebe niti sveta okoli sebe. Podobno velja tudi za narod.

Če vsak narod živi iz spominjanja, velja to toliko bolj za Božje ljudstvo, za Cerkev, ki vsa živi iz spomina. Zvesto in skrbno ohranjanja spomin na velika Božja dela, predvsem na največje – na Jezusovo delo

odrešenja. Verujoči človek ve, da se tudi Bog njega spominja. Saj nam že prerok Izaija zagotavlja: »Če bi te oče in mati pozabila, jaz te ne pozabim. Na obe dlani sem te zapisal.« Podobno pravi Jezus: »Veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih.« Da, zapisana so v Božjem spominu, v njegovem srcu.

Najmočnejši spomin Cerkve pa je Sveti Duh. V Novi zavezi je opisan kot Duh spominjanja. Jezus je rekel o njem: »Tolažnik Sveti Duh vas bo učil in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). »Iz mojega bo jemal in vam oznanjal« (Jn 16,14).

Praznujemo binkošti, praznik Svetega Duha, tolažnika, posvečevalca in zdravnika. On je Gospod, ki oživlja. Brez njega bi bila Cerkev mrtva. Morda tudi naše izsušene in ranjene duše potrebujejo njegov blagodejni obisk. Pridružimo se prošnji, s katero se danes Cerkev obrača nanj: »Duši madeže izmij, kar je suho, spet zalij in ozdravi rane vse!«

Povzeto po: TV Slovenija