Mt 28,16–20

KRŠČUJTE V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA

Krst, o katerem govori Jezus svojim apostolom, ima čisto določen pomen. Potopiti narode v ime Očeta, Sina in Svetega Duha pomeni nagovarjati jih, da se puste preoblikovati po Svetem Duhu, ki želi v slehernem človeku uresničiti Božje posinovljenje, ga s tem posinovljenjem seznanja in slehernega privede  do tega, da spozna, kako je tudi on sam v resnici sin Boga.

Vendar dejavnost Svetega Duha ne more biti magična. Sveti Duh ne more delovati drugače kot pri tistih, ki se mu dajo voditi. Treba je vedeti, da vsakega človeka prav ta pripravljenost za Božji poduk neizogibno vodi v trpljenje s Kristusom, šele potem bo lahko z njim v slavi.

Z nekaj besedami je težko izraziti pomembnost tega, kar so delali apostoli, ko so krščevali narode. Poverjena jim je bila služba ponovnega ustvarjanja ali prerajanja, ki ga prinaša Jezusov Duh. Bolj ko bodo učenci ubogljivi, lažje se bo vse narode dalo vključiti v članstvo ene same

Očetove družine in jih narediti podobne njegovemu edinorojenemu Sinu.

Čisto logično pride na vrsto še zadnje Jezusovo naročilo: »Učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal.« V kolikor se bodo narodi dali poučiti oziroma bodo po svojem krstu sprejeli preoblikovanje po Svetem Duhu, bodo iz tujcev postali sinovi. Ves smisel je v tem, da bodo ljudje mogli že iz zunanjega obnašanja apostolov opaziti, da so to ljudje, ki se puste voditi Duhu, na njih se izkustveno vidi delovanje in notranja prisotnost Duha.

V primeru, da bi apostoli izgubili pogum zaradi obsežnosti naloge, in še zato, da bi nam pomagal, da bi jim lažje zaupali glede njihovega poslanstva, jim je Jezus dal še tole obljubo: »In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Odslej vse poteka čisto drugače. Ali ni tudi nam lažje govoriti o Bogu v ozračju ljubezni, ki jo on sam navdihuje in ki je v našem srcu po vzgibih, ki dajejo polet našemu duhu, ter po navdihih, ki narekujejo naše odločitve?

T. Kompare, Bogoslužno leto B