Mr 3,20–35 (1Mz 3,9–15)

IZGOVORIPrva dva človeka krivdo za greh prelagata na druge. Adam malodane kar na Boga: Žena, ki si mi jo dal, me je zapeljala; (češ, zakaj si mi jo pa dal?). Žena podobno: S aj si ti ustvaril kačo? Ko so po vojni v Nürnbergu sodili nacističnim zločincem, so se nekateri izgovarjali, da za zločine niso vedeli, drugi, da so izpolnjevali le povelja višjih. Takih Nürnbergov je na svetu bilo in jih bo.

Ker človek nima popolnega spoznanja in ni popolnoma svoboden, teže njegove krivde ni mogoče izmeriti. O krivdi sami pa ni dvoma. Tudi če bi Evo zapeljevalo deset kač, bi mogla biti na vse gluha; če bi Adamu sto žena ponujalo jabolko, bi mogel reči: Ne, hvala!

Pripoved o njunem spoznanju, da sta naga, nas utegne navesti na sklepanje, da sta se pregrešila s spolnostjo. Ker pa vemo, da ju je Bog takoj po stvarjenju blagoslovil in jima naročil, naj se plodita in množita ter napolnite zemljo, je moral biti njun greh drugačen. Zaradi telesne nagote se jima pred Bogom ni bilo potrebno sramovati in skrivati, saj ju je on taka ustvaril in sta kdo ve kako dolgo takšna pred njim živela. Njuna nagota je bila  v spoznanju, da sta bila Bogu nepokorna in hlepela postati njemu enaka.

Kača naj bi se za kazen plazila po zemlji in jo jedla. Toda kača se je po zemlji plazila že prej, saj je bila tako ustvarjena. Pomen pripovedi je, da se greh plazi po tleh, da nima visokih ciljev, da ni sposoben težiti kvišku in da tega tudi noče. Nepriznanje Boga je obenem nepriznanje Duha, trditev, da obstaja samo materija. Če ni duha, je vse samo snov in zemlja. Kdor se zadovolji s samo zemljo, se po njej plazi in jo je. Drugo mu ne preostane.

»Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo«. S tem sovraštvom se na svoj način srečujemo vsi, ko vse življenje čutimo v sebi napetost med resnico in lažjo, ljubeznijo in sovraštvom ter sploh med dobrim in hudim. Priteguje nas oboje, odločati pa moramo sami. Prav to pa je za nas priložnost, da rastemo v dobrem.

Po: Beseda da Besedo