Čudovit je tisti izvir, iz katerega se črpa smrt in življenje. Čudovita je tista jed, ki nam prinaša zveličanje ali pogubljenje. In to sveto, skrivnostno jed nam je zapustil Jezus, naš Odrešenik, v zakramentu oltarja. Vrednemu za nebeško življenje, nevrednemu v sodbo.

Prijatelj moji, tega ne smem zanikati, strašno je nevredno prejeti obhajilo. Toda še bolj žalostno in pogubno je, če iz tedna v teden, iz meseca v mesec hladno odlašamo s sveto udeležbo in prav zaradi tega propadamo. Čim nevarnejši je posel, tem večja je previdnost! Kaj bodo takšni kristjani odgovorili v svoje opravičilo, ko jim bo pravični sodnik povedal, da so brez vsakega vzroka hoteli duhovno umreti, ko bi tako lahko bili ohranili življenje z uživanjem njegovega telesa. »O, vi bedni!« bo rekel, »zakaj ste umrli, saj ste vendar imeli sad in jed življenja v svoji posesti.«

Če te otroci tega sveta sprašujejo, zakaj greš pogosto k sveti večerji, jim odgovori, da zato, da bi se očistil svoji nepopolnosti in se rešil svojih težav, da bi našel v svojih stiskah tolažbo, v svojih slabostih in šibkostih pa moč. »Kdor je moje meso, ima večno življenje,« (Jn 6,54) namreč obljublja Gospod.

Po: A. M. Slomšku, Kruh žilvjenja