»Duh je, ki oživlja, telo ne koristi nič,« nam zagotavlja Jezus v današnjem odlomku. To pomeni, da tudi mi, ki verujemo v Jezusovo resnično navzočnost v posvečenem kruhu, tega le takrat prav prejemamo, kadar to delamo v duhu, v veri in ljubezni. Sam zunanji obred brez duha nič ne koristi.

Iz dobrih del in lepega krščanskega življenja tistih, ki se z Jezusovim telesom ne hranijo, pa smemo sklepati, da jih oživlja in da jim navdihuje dobroto tisto razumevanje obhajanja Jezusove zadnje večerje, do katerega so se sposobni povzpeti. Spomniti se moramo pogostih Jezusovih besed: »Kdor more razumeti, naj razume.« Oživlja pa jih še nekaj: Božja beseda. Z njo se hranijo in z njo nadomeščajo, kar bi jim sicer dajalo prejemanje obhajila. Opirajo se na Jezusovo izjavo, da je njegov pravi učenec tisti, ki njegovo besedo posluša in izpolnjuje.

Naša misel gre še dalje. Odkriva duhovnost in dobra dela tudi pri nekaterih, ki se ne hranijo ne z Jezusovim telesom in ne krvjo. Upravičeno smemo sklepati, da jih oživlja Jezusov Duh od znotraj. Ta namreč ni vezan ne na kruh, ne na besedo in na nič zunanjega, temveč veje, kjer hoče, in oživlja, kogar hoče.

Po: Beseda da besedo