Mr 7,1–8.14–15.21–23

SO BESEDE NAMENJENE TUDI TEBI?

Jezus očita farizejem in pismoukom, da se držijo človeškega izročila, zametujejo pa Božjo zapoved. Ali bi ta Jezusov očitek veljal danes komu od nas?

Morda bi veljal duhovniku, ki bi se z vsemi močmi vrgel v obnovo župnijskih zgradb, pri tem pa pozabljal, da je v prvi vrsti poklican za gradbenika duš. Za onega, ki bi od jutra do večera kmetoval, a pri tem zanemarjal Božji vinograd. Za tretjega, ki bi pri verouku zahteval mnogo znanja, a se premalo zavedal, da so bolj kot znanja otroci potrebni njegovega zgleda in njegove duhovnosti. Za četrtega, ki bi mnogo molil in bral, a pri tem postajal od ljudi odmaknjen samotar. Za petega, ki bi ure in ure presedel za volanom ali pred televizorjem, a bi ne našel minute za Jezusa v tabernaklju. Za šestega, pri katerem bi župljani zaman trkali na vrata, ker ga nikoli ne bi našli doma ...

Utegnil bi veljati za tiste vernike, ki se zadovoljijo z zunanjo, poplitveno vernostjo, ki ne hrani duha in ne rodi sadov. Pri krstu jim je prva skrb domača slovesnost, zadnja pa, kar se dogaja v cerkvi. Pri prvem obhajilu in birmi je vsa pozornost obrnjena v botre, obleke in darove, za otrokovo rast v veri pa se komaj kdo meni. Ob poroki – no, saj vemo, kako lahko jo je pozunanjiti in njeno duhovno vsebino potisniti na stranski tir. Če se ob pogrebih na grobovih kopičijo venci, če se nas za božič loteva nakupovalna mrzlica, če se za veliko noč miza šibi pod žegnom, če je za vse svete pokopališče ena sama njiva krizantem in sveč … Vse to samo po sebi ni zlo. Ko pa verskim dogajanjem razjeda vsebino, preneha biti Božje in postaja samo človeško.

Farizeji se v zaverovanosti vase niso zavedali, kako s svojim početjem zametujejo Božje in na račun tega uveljavljajo človeško. Jezus jih je hotel iz te zaverovanosti iztrgati in jim dokazati, kako se motijo. Od tod njegove trde besede.

Če za nas ne veljajo – toliko bolje.

Po: Beseda da besedo