Mr 10,46–52

STOPITI IZ SLEPE ULICe ŽIVLJENJA

Vsak izmed nas se lahko znajde v slepi ulici življenja, iz katere ne more več ven. Situacija, v kateri smo se znašli, je lahko tako brezupna in okoliščine tako težke, da enostavno obsedimo in pustimo, da nas nosi tok življenjskega minimalizma.

Bartimej je eden izmed tistih, ki so ga okoliščine potisnile na rob družbe in v situacijo, iz katere kaže, da ne bo nikoli prišel. Slep je in beračiti mora za to, da nekako preživi. Ljudje so se navadili v njem videti nič več kot slepega berača, za katerega ni upanja. Ko nad ubogimi obupajo tudi drugi, je skoraj nemogoče, da bi tisti, ki trpi, ohranil upanje za spremembo na bolje.

Ko je Batrimej slišal, da je šel skozi mesto Jezus, se je v njem prebudilo upanje. Slišal je, da je na tem svetu človek, ki je sočuten, mu je mar za vsakogar in da z upanjem in vero vrača zdravje bolnim. Skočil je pokonci, in ker drugega ni mogel, je začel vpiti za Jezusom. Ljudem, ki so ga poznali, se je njegov nenadni optimizem zdel neutemeljen. Po njihovem naj bo Bartimej realist, ki je sprejel svojo kruto usodo in živi od njihove miloščine, zato so ga skušali utišati. Vendar je imel Bartimej prav, da je vpil, da je opozoril nase, da je prišel ven iz nevidnosti. To je začutil tudi Jezus in doumel, da Bartimej lahko spregleda, ker je v njem upanje, vera. Pokliče ga k sebi in prisotna množica se spreobrne. Nenadoma se med ljudi naseli upanje in duh spodbude: »Zaupaj, vstani, kliče te!«. Bartimej resnično spregleda, ne samo zaradi svojega upanja, temveč tudi zaradi obujenega upanja drugih, ki mu pomagajo narediti korak naprej.

Jezus tudi danes hodi skozi naša mesta v veri in upanju njegovih učencev. Njegovi učenci, tako kot množica, ki mu sledi v odlomku, so našli upanje, ki ni namenjeno samo njim, temveč vsem ljudem, posebej tistim, ki so se znašli v slepi ulici življenja. Ljudem mogoče ne moremo vrniti fizičnega vida, lahko pa jim vrnemo vidnost, pokončnost in upanje, ki so znamenja njihovega popolnega vstajenja v Kristusu.

Po: radio.ognjisce.si