Preskoči na vsebino


PRAZNIK VSEH SVETIH IN VERNIH RAJNIH

Narava okoli nas se v novembru pripravlja k počitku in nam za slovo poklanja svoje darove. Tako nas spominja, da je tudi naša človeška usoda romanje od pomladi do jeseni življenja, ko je treba pobrati snopje in sadove in jih shraniti v Božje žitnice. V  ta čas pozne jeseni je zato Cerkev uvrstila dva pomenljiva praznika, ki nas odpirata za novo razsežnost bivanja – za onstranstvo. To sta praznik vseh svetnikov in spomin vernih rajnih.

V teh dneh se naše misli pogosto mudijo pri naših rajnih. Morda je gomila še sveža ali pa je ime na kamnu že zbledelo in je svet nanje že pozabil. A naše srce jih ne sme pozabiti. Saj jih tudi Bog ni pozabil. Vpisal jih je v knjigo življenja, v svoje ljubeče srce.

Včasih slišimo: nihče ni nenadomestljiv. Morda to velja na delovnem mestu ali še kje. Toda tam, kjer so se v desetletjih skupnega življenja med ljudmi tkale vezi, kjer smo imeli koga zares radi, tam tega človeka ne more nihče nadomestiti in zamenjati. Vsakdo  je enkraten in nenadomestljiv. Kajti vsakdo, ki je prestopil prag večnosti, je vzel s seboj tudi košček našega srca, če ne kar celo. Za tiste, ki so izgubili ljubljenega človeka, se življenje že tu spreminja v življenje z rajnimi. Koliko ljudi je, ki vsak dan poromajo na pokopališče! Kako bi namreč mogli pozabiti tiste, ki smo jih imeli zares radi?

Kristjani živimo v neomajni gotovosti, da rajni živijo, čeprav so odšli od nas. Vez med njimi in nami ni nikakršen medij ali kanal, temveč Božje življenje, ki nam je skupno. »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje,« nam sporoča Jezus v Janezovem evangeliju. Spet jih bomo našli, kajti ljubezen je močnejša od smrti. Drug drugemu smo toliko bližji, kolikor bolj vsi iščemo Božjo bližino.

Takšna vera je izziv za današnjo miselnost, ki strahopetno in brezčutno pozablja na mrtve in nas dobesedno trga od občestva z njimi. O rajnih in še posebej o smrti se neradi pogovarjamo. A v tem pozabljanju in izrinjanju je nekaj globoko nečloveškega. Pomeni namreč, da pozabljamo in izrinjamo iz zavesti preteklo trpljenje in s tem izničujemo njegovo vrednost.

Ne pozabljajmo rajnih! Živijo, ker so odšli domov k Stvarniku, ki je Bog živih. Upajmo zanje in tudi zase! Njihova smrt je bila rojstvo za večno življenje, ki je nam zemljanom še nedojemljivo. Niso umrli, ampak so bili kakor zrna posejani za prihodnjo žetev, za večno poletje, ki pride!

Povzeto TV Slovenija

Lokacija: