Mr 13,24–32

MOJE BESEDE NE BODO PREŠLE

Vsa narava se počasi pripravlja na zimsko spanje. Pravzaprav je že nekoliko zadremala. Vsak človek, ki razmišlja, pomisli na svoj konec in ob koncu liturgičnega leta ne moremo mimo te resnice.

Kdo ne želi doseči svojega končnega cilja? Toda najprej nam bo potrebno priti na jasno, kaj ta cilj sploh je oz. kje se ta cilj nahaja.

Za vernike ni dvoma: zemljo in vse, kar je na njej, čaka konec. Vsakega človeka čaka smrt in takoj po smrti je Božja sodba, ki bo končno potrjena po vstajenju ob koncu sveta. O tem govori prerok Danijel, prav tako evangelist Marko in na svoj način tudi pismo Hebrejcem.

Evangelij ni oznanilo, ki bi nas hotelo strašiti, marveč je Jezus prišel, da bi nam pomagal in dal pogum. Njegovo oznanilo se ne nanaša na kakšne svetovne katastrofe in nesreče, ampak na nas, na vsakega posameznika izmed nas, na naše življenje. Ni nam potrebno dolgo premišljevati in v svojem življenju bomo našli trenutke, krize, ki so bile za nas, kot bi bil »konec sveta«. Te nesreče so nam vedno pred očmi in nas bolj težijo kot kašen potres, o katerem beremo v medijih.

Samo nekaj primerov: Mislili smo, da je v zakonu vse v redu. Mož in žena sta se dobro razumela, toda kar naenkrat zapusti mož ženo ali žena moža. Za tistega, ki ni nič slutil, je to kot »konec sveta«. Ali pa otroci, o katerih so starši mislili, da so dobro vzgojeni, zapustijo družino, pozabijo na starše in hodijo po slabih poteh.

Tako lahko vsak doživi, da se življenjska sreča razblini v nič. Vse življenje se lahko uniči, tako nam govori evangelij. Se zlomi kot steklo, zgine kot jutranja megla, izgine kot sanje. Celo svet, vse, kar vidimo okrog sebe, sonce, zvezde, vse bo izginilo, bo prešlo. Na to se ne smemo zanašati. Kaj bo potem ostalo, na kaj se lahko opremo?

Jezus jasno poudari: »… Moje besede pa ne bodo prešle.« Njegova obljuba, da nas ljubi in je z nami, ostane vekomaj! Na to se lahko zanesemo!

Po: T. Kompare, Bogoslužno leto B