Mt 2,1-12

MAJHEN IN SLABOTEN, A HKRATI VELIK IN MOGOČEN

Zgodba o modrih, ki so se prišli Jezusu poklonit, je znana. Zato le nekaj misli …

Jezus priteguje nove častilce, vendar ne s silo. Kdor prihaja k njemu, naj pride po svoji volji. Zgodovina pozna verstvo, ki uči, da je treba drugoverce skušati pritegniti zlepa, če to ne gre, pa zgrda. Tudi naš narod je pred stoletji občutil, kaj je to pomenilo. Jezus spoštuje svobodo vsakega človeka. Če so kdaj kje kristjani hoteli koga s silo pridobivati za Kristusa, so to počeli proti njegovi volji. Jezus priteguje srca s svojo notranjo močjo, kot je pritegnil modre.

Jezus ne priteguje ljudi samo z razlogi, ki se dajo razumsko dokazati in bi se jim, kdor dosledno misli, moral ukloniti. Jezus priteguje tudi po navdihu, po notranjem čutu. Ta čut velikokrat ne ve navesti jasnih in prepričljivih razlogov, tako da tisti, ki tega čuta nima, ob onem, ki ga ima, lahko skomigne z rameni in se mu morda celo posmehuje. Kdor pa ta čut ima, je prepričan o svojem prav in sledi notranjemu glasu. Tako je bilo z modrimi. Možno je dvomiti, ali so res gledali zvezdo z očmi, ni pa dvoma, da jim je sijala v srcih. Dvignila jih je na pot in privedla do Jezusa. Niso se spraševali, zakaj drugi te zvezde ne vidijo, ali če jo, zakaj ne gredo za njo. Zase pa so vedeli, da jih vabi za seboj.

Koliko je vernih, ki ne znajo o Bogu učeno razpravljati in tudi težko povedo, zakaj verujejo. Toda v svoji notranjosti so v Boga trdno prepričani in tega prepričanja jim nihče ne more omajati.

Končno: izkustvo, ki ga imamo z Bogom, popravlja predstave, ki smo si jih o njem ustvarili. Modri so novorojenega kralja iskali v Jeruzalemu na kraljevskem dvoru, a ga tam ni bilo. Ni ga bilo tudi v bogati meščanski hiši v Betlehemu. Našli so ga v skromnem bivališču v naročju preproste žene.

Tako je velikokrat z nami. Želimo, da bi se Bog pokazal velikega, mogočnega, zmagoslavnega in v očeh ljudi pomembnega, on pa je majhen in slaboten, mnogim nepoznan in od mnogih nepriznan.

Po: F. Cerar, Beseda da Besedo