Lk 4,21–30

biti moramo polni ljubezni

"Visoka pesem" ljubezni se sliši, kot da ni iz tega sveta. Privlačno nam pričara raj – svet neskončnega praznika brez trpljenja. Po drugi strani pa se sliši kot posmehovanje – kje na svetu pa lahko doživimo tako veliko, božansko ljubezen?

Odlomek iz Prvega pisma Korinčanom se nam ne želi posmehovati. V povezavi s prvim berilom in evangelijem postane potencial krščanskega načina življenja jasen – po Jezusu Kristusu je, z njegovo absolutno ljubeznijo, prihodnost, ki si je ljudje želijo, že danes postala resničnost – sreča je na dosegu roke. In hkrati doživljamo Kristusovo pot kot nekaj napornega in težavnega, kot nekaj, čemur grozijo padci in zavrnitve.

"Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali." Da Jezus ne ustreza predstavi, ki jo imajo ljudje o njem, da se s temi besedami sklicuje nase in da z vso samozavestjo sprejme ta položaj, ki mu po

njihovem mnenju ne pripada, razbesni množico. »Če se naše pričakovane predstave ne uresničijo, se lahko navdušenje v trenutku spremeni v sovraštvo.

Tako kot Jezus in mnogo prerokov pred njim, tako tudi mi danes doživljamo zavrnitev in nerazumevanje od ljudi, katerih pričakovanj nismo uresničili, ali pa, ker jim zgolj z našimi dejanji in ravnanjem očitamo njihove napake. Ker moramo računati na odpor, moramo biti pogumni in neustrašni kot Jeremija, ter biti polni ljubezni, ki je prisotna v naših besedah in dejanjih in nas spremlja na naših poteh. Kako lahko udejanjimo – navkljub odporu – to, kar smo spoznali za pravilno in pomembno? Iz katerih virov črpamo moč, če moramo plavati proti toku? Krščanstvo je vedno aktualno, če se ljudje pogumno in z ljubeznijo spopadajo z vsakodnevnimi težavami, hkrati pa ostaja obljuba, ki jo na koncu lahko da in jo bo izpolnil le Bog.

Izkušnje absolutne ljubezni na Zemlji ne bomo doživeli. Kljub temu pa brez prizadevanja zanjo ne moremo biti Kristjani.

Po: www.virc.at