Lk 6,17.20–26

BLAŽENI JOKAJOČI, ŽALOSTNI

»Blagor vam, ki zdaj jokate …« (prim. Lk 6,21). Kdo so ti, ki so žalostni, ki jokajo? Tisti, ki zaradi zunanjih razlogov (nesreče, bolezni, žalovanje, zaradi izgube ljubljene osebe ipd.) ali moralnih in duhovnih (življenjske situacije, ki jih je s človeškega vidika težko prenašati, občutek izgubljenosti in nemoči pri soočanju z zlom v svetu in človekovim zavračanjem Božjega načrta ipd.) doživljajo bolečino in tesnobo. Jezus blagruje te ljudi in tudi s tem vznemiri kulturo svojega časa. Pogani so namreč verjeli, da je bolne zadelo prekletstvo bogov. V Rimu so s Tarpejske skale metali v prepad prizadete otroke. Za Hebrejce je bila bolezen Božja kazen.

Kdo pa so za Jezusa ti jokajoči, žalostni? To niso ljudje, ki bi jih Jezus blagroval zaradi njihove prizadetosti. Sicer ne bi posvetil svojega življenja temu, da je delal dobro vsem, ki so bili jetniki zla. Pustil bi jih v njihovi blaženosti. »Blaženi žalostni in jokajoči« so ljudje, ki se kljub stiski in prizadetosti ne jezijo na Boga, se ne zapirajo vase, ne dopustijo, da bi jih trpljenje premagalo, ostajajo dosledni pri svojih izbirah in si še naprej prizadevajo za Božje kraljestvo v prepričanju, da trpljenje – tudi najhujše, smrt – ni dokončno stanje, temveč sedanje prehodno obdobje, ki vodi v življenje, v katerem ni smrti, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo.

In kako lahko to trdimo? Dokaz je Jezus. V Getsemaniju poti krvavi pot in se ne odpove izpolnjevanju Očetove volje in tako postane najbolj zgovoren primer blaženega žalostnega: ne cmerav, ne upogljiv, ne zakrknjen, ne zanesenjaški, temveč pogumen.

»Blaženi žalostni« ljudje, ki ne skrunijo Božjega imena in si ne ustvarjajo lažnih podob Boga, so pravi blagoslov za vse, najprej za družbo in potem za Cerkev. Prav oni pripomorejo, da se širi dobro, in pospešujejo pravi napredek družbe.

Po: T. Lasconi, 10 … iz ljubezni