Lk 13,1–9

NE GRE ZA DRUGE, TEMVEČ ZA NAS SAME

Kako naj presojamo zgodovinska dejstva, nam Jezus pokaže v prizoru iz današnjega Lukovega evangelija. Tukaj mu ljudje pripovedujejo o poslednjih novostih, političnih katastrofah in udarcih usode, ki so nerazumljivi. Tu Pilat umori Galilejce, ki so ravnokar hoteli darovati. In stolp v Siloi se je zrušil ter pri tem pobil osemnajst ljudi. Jezus v obeh primerih odgovarja podobno: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Nikakor, vam pravim. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani« (Lk 13,2).

Jezus se sicer loti teologije farizejev, ki vidi v vsaki nesreči kazen za grešnike. Vendar je ne potrdi. Namesto da bi se spustil v teološko razpravo, zakaj se je tako zgodilo, usmeri svoj pogled na tiste, ki so mu to pripovedovali. Ne gre za druge, temveč za nas same. Če se ne spreobrnemo, bomo prav tako pokončani. Naše življenje bo ponesrečeno, če ne bomo začeli misliti drugače.

Pri katastrofah si ne postavljajmo vprašanja zakaj, temveč jih razumimo kot zahtevo za nas. Zgodi se nam lahko enako, kot so doživele žrtve mnogih katastrof današnjega časa, pa naj gre za naravne nesreče, teroristične napade ali karkoli drugega. Pri vsem tem se postavlja pomembno vprašanje: Iz česa živimo? Kakšen smisel ima naše življenje? Nobenega jamstva nimamo, da bomo zdravi dosegli starost. Ni samo po sebi umevno, da naše življenje uspe. Pogoj, da bo naše življenje uspelo, je spreobrnjenje. Spreobrnjenje pomeni najprej ugotoviti, da sem se Bogu odtujil, da je moje mišljenje o Bogu popačeno. In potem pomeni spreobrnjenje, da vidim svoje življenje v Božji luči, da po Bogu znam gledati v globino stvari in spoznavati Boga kot pravi cilj ter tisti temelj mojega življenja, ki me nosi. Spreobrnjenje pa ni le videvanje in spoznavanje, temveč tudi odločanje. Odločim se živeti drugače, živeti tako, kakor to odgovarja Božji volji in moji naravi.

Po: A. Grünu, Jezus – veselo oznanilo