Lk 15,1–3.11–31

SMO TUDI MI DALEČ STRAN OD BRATSKE LJUBEZNI?

Zahvalimo danes vnovič dobrega nebeškega Očeta vsi, ki smo ostali pri njem, na njegovem domu, ki je tudi naš dom. Tako toplo in varno je biti doma, v Očetovem zavetju. Vse, kar je njegovega, je tudi naše, saj smo njegovi starejši sinovi.

Toda, če se sami grejemo ob varnem ognjišču, nikar ne pozabimo na svoje mlajše brate. Naša srca jih morajo iskati, jih pričakovati in jim ugladiti poti k vrnitvi.

Zgodilo se jim je, kot bi se nam lahko. Nemir se je zbudil v njihovih srcih in jim ni dal obstati. Otresli so prah domače zemlje s svojega obuvala in so se predali vabečemu šumu sveta. Po prvih dneh neutešene razuzdanosti jih je zajelo razočaranje. Začeli so bloditi in še blodijo. Med hrepenenjem, nemirom, strastjo in obupom. V samoti in lakoti so na tihem jokali in bi se radi vrnili. Nihče jim ni pokazal poti. Nihče jim ni dal roke, ki bi jih spremljala in vodila. Le posamezniki so se z nadčloveško močjo iztrgali iz trdih klešč in se trudoma vračajo. Koliko jih bo doseglo cilj? Večina je ostala, blodi dalje in bo blodila.

Doma jih vse čaka dobra Očetova ljubezen. Očetova misel je vedno pri njih. Stare Očetove noge hodijo na grič pred hišo in stare Očetove oči zrejo v daljavo, da bi uzrle dragega popotnika. In Očetovo srce drhti v enem samem hrepenenju: »Izgubljeni sin, povrni se!«

Mi, starejši sinovi, pa smo se izgubili na polju ob delu in mislimo, kaj bo danes za obed in večerjo. Ko sonce žarko pripeka, v duhu prekolnemo mlajšega brata, ki poležava kje v senci, popiva, se zabava z lahkoživkami in se brez skrbi potepa po širnem svetu, nepridiprav.

Da, daleč smo od bratske ljubezni. V srcu ni dobre misli, ne težnje po odpuščanju. Oči so kakor slepe, le vase zagledane. Mlade noge se ne zganejo, manjka jih lahkotnosti, ki jo vliva ljubezen.

Po: S. Janežič, Slava Bogu – mir ljudem