Jn 8,1–11

ALI TUDI MI OBSOJAMO?

Farizeji so vzpostavili obsežno zbirko zapovedi, na temelju katerih so javni grešniki, prostitutke in drugi, njim podobni, živeli v nasprotju z Mojzesovo postavo in predpisi. Ob tem pa so spregledali druge zapovedi, kot je recimo ljubezen do bližnjega in odpoved obsojanja drugih, kar je bilo v Mojzesovi postavi še veliko pomembnejše. Farizeji so počeli podobno, kot zelo pogosto počnemo tudi mi: poudarjamo kot najpomembnejše tiste stvari, ki jih mi počnemo, jih pa drugi ne delajo. Oblikovali so si torej moralo v skladu s svojimi koristmi in potrebami.

Kdo si lahko domišlja, da je pravičen?! Kdo si lahko domišlja, da je brez greha?! Ljudje se zaradi greha v medsebojnih odnosih prepuščamo poželenju, drug drugega zlorabljamo v lastno korist, kakor da bi bili drugi ljudje le predmet. Jezus pa je prišel, da bi nas rešil iz teh naših medsebojnih odnosov, ki jih ne vodi in ne oblikuje ljubezen.

Zdi se mi, da obsojamo farizeje iz evangelija, ker nimajo nikakršnega

usmiljenja za napake bližnjega. Pri tem se pa niti ne zavedamo, da pogosto ravnamo tudi mi enako kakor oni. Mi ne mečemo več kamnov proti tistim, ki delajo napake, ker nam to prepovedujejo tudi državni zakoni. O, blato pa mečemo, in opravljamo tudi, pa kritiziramo. Če kdo v svoji okolici opazi, da je nekomu spodletelo in je padel v greh, da je naredil določeno napako, se takoj ob to obregnemo in se pohujšujemo, enako kakor farizeji. Pogosto tega ne delamo zato, ker bi sovražili greh, ki ga je nekdo storil, ampak zato, ker mrzimo grešnika. Ko izpostavljamo in poudarjamo greh drugega, hočemo s tem povzdigovati samega sebe, svojo pravičnost in skoraj »neomadeževano« življenje.

Evangelij o prešuštnici nam predlaga močno zdravilo za to zelo zelo slabo navado. Skrbno poglejmo nase in to s pogledom, s kakršnim nas gleda Bog, in začutili bomo potrebo, da se zatečemo k Jezusu in ga prosimo odpuščanja za sebe, ne pa obsodbe za druge.

Po: p. Raniero Cantalamessa,

Radio Ognjišče 2016