Jn 21,1–19

JEZUS V NAŠI SREDI

V prav posebnem vzdušju ima Jezus z učenci jutranji obrok, ki nam ga predstavi današnji evangelij. Sam Jezus jih povabi, naj jedo. Nagovori jih, toda med njimi ne pride do pogovora. Po kratkih opisih evangelista Janeza se čuti, da bi ga učenci v resnici radi vprašali: »Kdo si?« Toda nihče ga ne vpraša. Nihče si ne drzne, da bi ga nagovoril in se z njim pogovarjal. To je drža spoštovanja in osuplosti, toda tudi tihega veselja. Vsi čutijo skrivnost, ki je ni mogoče razložiti; besede bi bile prazne. Učenci doživljajo, da se njihovo sivo jutro spreminja, da je nastalo ozračje ljubezni in prisrčnosti. V svojih srcih se čutijo nagovorjeni, nekaj se jih je skrivnostno dotaknilo.

Učenci, ki izstopijo iz čolna, v katerem so vso noč zaman delali, so podoba za nas, ki prihajamo iz noči svojega življenja;  v tem morju življenja se pogosto izgubljamo, premetavajo nas valovi. In ko k nam pristopi Jezus in z nami obeduje, se naše življenje razjasni. Na nas in v nas se tako zgodi vstajenje.

Jezus ponudi učencem kruh in ribo. To je kruh z neba, o katerem je govoril Jezus v svojem evharističnem govoru. »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51). Riba pa je podoba nesmrtnosti: že zgodnja Cerkev je namreč v vidi videla simbol Kristusa, ampak tudi zato, ker je bil sam Kristus simboliziran v podobi ribe. Riba je bila v antiki hrana nesmrtnosti, obenem pa simbol življenja in sreče. Tako je bila v zgodnji Cerkvi riba zelo razširjen evharistični simbol. Evharistija tako v tej luči pomeni, da nam Kristus, ki je za nas umrl in vstal, ponuja hrano nesmrtnosti.

Pri vsaki evharistiji stopa Jezus z druge obale v našo sredino. Sivo praznino našega življenja spreminja v vzdušje prisrčnosti in ljubezni. Sam Vstali nas vselej vabi: »Pridite sem in jejte!« Zato si lahko vsakič, ko praznuješ evharistijo, predstavljaš prisrčno in ljubeznivo vzdušje ob Tiberijskem morju.

Po: A. Grün, Izkusimo velikonočno veselje