Mt 21,28–32

BOG NE MARA OBLJUB, HOČE DEJANJA

Če imamo »ušesa za poslušanje«, smo razumeli, da je prilika o »neenakih sinovih« namenjena tudi nam. Iskreno priznajmo, da smo nemalokrat podobni prvemu sinu iz evangelija. To je bil »priden fantek«: očetu brez pomisleka obljubi, da bo storil, kakor mu je rekel, dejansko pa ravna drugače. »Kar je pri pobožnosti lahko in nas dviga v očeh ljudi, to delamo,« piše p. Albin Škrinjar. To je tisti naš »Da, Gospod.« Težko pa se pripravimo k delu, kjer se mora človek potiti. Bog ne prenese takega igranja, saj vidi v srce. Ljubši mu je drugi sin, ki očetu v obraz pove, da njegovega naročila ne bo izpolnil, v srcu pa je veliko boljši, kot se dela na zunaj, očeta ima vendarle rad in bo z dejanji popravil, kar je zagrešil z nepremišljeno besedo. Bog, on je ta oče iz prilike, ne mara naših lepih besed in sladkih obljub, hoče naša dejanja, naše življenje. Ob ravnanju drugega sina nam p. Albin Škrinjar ponuja dragocen nauk: »Nikar ne zaničujmo grešnikov. Ko se kesajo, je njihovo ponižno kesanje Bogu ljubše kot naša vase zaverovana svetost!«

In take namišljene svetosti je med tako imenovanimi »dobrimi kristjani« zelo veliko! Farizejska »žlahta« še ni izumrla in tudi po naših žilah se pretaka farizejska kri. Apostol Pavel nam v današnjem drugem berilu, vzetem iz Pisma Rimljanom, ponuja učinkovit »protistrup« zoper bolezen farizejstva: »Imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.« Pa ne samo navidezno, ampak iskreno. Iščimo v soljudeh, kar je dobrega, pa ne bomo tako samozadovoljni. Apostol nam postavlja pred oči tistega, ki ga smemo in moramo posnemati: »Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu.« Jezus nas je s svojim zgledom naučil, kakšna naj bo naša življenjska drža, naša življenjska pot.

Po: S. Čuk