Mr 9,38–43.45.47–48

duha ozkosrčnosti, reši nas, o gospod!

V današnjem prvem berilu smo slišali, kako je Jozue prišel k judovskemu voditelju Mojzesu tožarit dva moža, ki sta prerokovala v šotorih. Mislil si je, da jima bo Mojzes to prepovedal delati, na njegovo veliko začudenje pa je odvrnil: »O, da bi vse Gospodovo ljudstvo prerokovalo!« Nekaj podobnega, skoraj enakega, so morali slišati tudi Jezusovi apostoli. Po ustih svojega zastopnika Janeza so Učitelju poročali, da so zasačili nekoga, ki je v njegovem imenu izganjal hude duhove. Prepovedali so mu to delati, ker ni hodil z njimi. Mi pa smo slišali Jezusov odgovor: »Ne branite mu! Kdor ni proti nam, je z nami.«

Jezusu je tuja naša človeška ozkosrčnost. Rad bi nas napravil bolj odprte, da bi ne bili sodniki svojih bližnjih, temveč njihovi prijatelji, zavedajoč se, da nas ima Bog vse enako rad kljub vsem našim napakam in slabostim.

Bog hoče, da bi vsi »prerokovali«. Da bi bili napovedovalci prihodnjih reči. S svojim življenjem naj bi nakazovali podobo novega, odrešenega človeštva. Biti bi morali graditelji Božjega kraljestva, za prihod katerega molimo vsak dan v očenašu. Biti bi morali graditelji pravičnosti, miru, medsebojne potrpežljivosti, odpuščanja. Z eno besedo: biti bi morali preroki odnosov, ki bodo vladali v svetu, ki mu pravimo večnost. Osnovni zakon tega sveta je ljubezen. Ali moremo ljubezni, ki je ozkosrčna, še reči ljubezen?

Prvi kristjani so bili napolnjeni z duhom ljubezni in so prerokovali z veliko močjo. In v čem se kaže moč ljubezni? Ljubezen se začenja doma. Je potrpežljiva, prizanesljiva, ne obsoja, ne išče svojega. Sad resnične pobožnosti bi morala biti prav taka ljubezen, ki jo ponavadi tako pogrešamo v naših medčloveških odnosih. Bog nas ne kliče, da bi ljubili »ves svet«, kliče nas, da bi ljubili tiste ljudi, ki jih je postavil v naš vsakdanji svet. Ta je morda majhen, toda prepojen z ljubeznijo postane velik. Sega v večnost.

Po: S. Čuk, Misli srca