Mr 10,46–52

»ZAUPAJ, VSTANI, KLIČE TE!«

Ko se je pri mestu Jeriha slepi berač Bartimaj srečal z Jezusom, je iz njegovega srca privrela prošnja: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Ker se mu je zdelo, da je pri preroku iz Nazareta naletel na gluha ušesa, je krik po pomoči ponovil še glasneje. »Prenekateri so ga svarili, naj utihne,« poroča evangelist Marko. Ko pa je Jezus velel, naj ubožca pokličejo, so vsi rekli: »Zaupaj, vstani, kliče te!«

Pater Albin Škrinjar ob tem Jezusovem »preobratu« v odnosu do slepega Bartimaja svetuje: »Če v molitvi vztrajamo, nas bo končno Bog še mileje pogledal in nas z lepšo besedo, večjim dejanjem potolažil. Ko se zdi, da nas ne sliši, vendarle neopaženo sledi našim klicem in je vesel, če naše zaupanje ne upada, ampak raste. Kdo ne bi vstal, ko ga kliče Jezus k sebi, potem ko je slišal njegove srčne klice na pomoč? Pred ljudi stopamo večkrat s strahom v srcu – ne vemo, kaj bodo rekli na našo prošnjo. Pred Jezusom je edino pravilno imeti zaupanje.«

Tisti, ki imajo zdrave telesne oči, si ne morejo predstavljati, kaj čutijo ljudje, ki so za ta dragoceni dar prikrajšani. Za izpolnjevanje našega krščanskega poklica pa je še veliko bolj dragoceno zdravje duhovnih oči, to je odprtost za Boga in bližnjega. Kadar sledeč hrepenenju svojega srca, ustvarjenega po Božji podobi, začutimo željo, da bi ozdraveli od duhovne slepote, se lahko zanesemo na notranji glas, ki nas nagovarja: »Zaupaj, vstani, kliče te!«

Če so naše duhovne oči velikokrat bolne, naj bodo za Božji glas odprta vsaj naša ušesa!

Po: S. Čuk, Misli srca