Mr 12,38–44

KDO JE ZARES BOGAT?

Slovenski pregovor pravi: »Prej dobiš od mrtveca besedo kakor od bogatina dar.« Apostol Jakob v svojem pismu svari bogate ljudi, da jim bo bogastvo v veliko breme na dan sodbe, če ga ne bodo prav uporabljali, še bolj pa, če so ga nabrali po krivični poti. V Apostolskih delih beremo, da so imeli v prvi krščanski skupnosti verniki vse skupno: bogati so prodajali svoje premoženje, denar pa prinašali apostolom, ki so od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Reveža ni bilo med njimi. In prav zaradi te dejavni ljubezni so jih pogani občudovali. Bolj ko se je Cerkev na zunaj širila in je raslo število njenih članov, težje je bilo uresničevati ta vzor skupnosti. Vedno pa je za Jezusove učence veljala zapoved dejavne ljubezni do bližnjega, brez katere je vse krščanstvo zgolj mrtva črka. Dandanes govorimo o treh bistvenih dejavnostih Cerkve: oznanjevanju verskih resnic in načel, posvečevanju po zakramentih, ki jih je postavil Jezus, sad obojega pa je dejavna ljubezen, ki ji s tujo besedo pravimo karitas.

Iz vsakdanjega življenja dobro vemo, da za uresničevanje dobrodelnosti ni najpomembneje, da smo premožni, ampak da imamo čuteče srce. »Kdor ima ljubezen v svojem srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da,« je dejal sv. Avguštin. Zgled take dobrote nam s prstom kaže Jezus v današnjem evangeliju. Ko je bil s svojimi učenci v jeruzalemskem templju, jih je opozoril na dar uboge vdove, revne žene, ki je v tempeljsko zakladnico vrgla »samo« dva novčiča. »Resnično vam povem,« je dejal Jezus, »ta uboga vdova je vrgla več ko kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja; ta pa je od svojega uboštva dala vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za svoje preživetje.«

Naj nam bo vzpodbuda pri našem odnosu do denarja slovenska duhovna pesem z naslovom Dva novčiča, ki jo je zložil duhovnik Franc Juvan, v drugem delu pravi: »Zdaj pa se zamislimo, / koliko mi dajemo / za sestradane ljudi, / ki nimajo niti dveh novčičev. / Dostikrat zapravljamo, / a pri tem pozabljamo / na nesrečne množice, / ki čakajo naša dva novčiča.«

Po: S. Čuk, Misli srca