Lk 3,1–6

PRIPRAVITE GOSPODU POT

Apostol Pavel v drugem berilu govori o Bogu, ki je v srcih vernikov pričel dobro delo, in izraža prepričanje, da ga bo tudi dokončal. Seveda je pred tem velik »če«: če bo njihova ljubezen bolj in bolj rasla v vsaki razumnosti in spoznanju. Če hočemo napredovati in rasti, moramo sodelovati z Božjo milostjo. Vsebina božičnih praznikov, na katere nas adventni čas pripravlja, je dejstvo, da se je Bog prvi sklonil k človeku in da smo vsi, ki hodimo po tej naši zemlji, veliki obdarovanci.

Iz leta v leto ponavljamo pot za Kristusom skozi skrivnosti njegovega rojstva, skritega življenja in javnega delovanja, njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Pred našimi očmi se obnavlja drama odrešenja, da bi ob doživljanju vsega tega rasli in zoreli. Bog je dobro delo v nas začel – seme je vrženo v njive naših src. Od nas je odvisno, kakšen sad bo obrodilo. Pri svojem obdelovanju srca se imamo kaj kmalu za zrele in izoblikovane ljudi. Resnica pa je, da nismo uresničeni

niti kot ljudje, še manj pa kot kristjani. Vsak dan, ki ga dočakamo, je dar, obenem pa tudi naloga. Je kakor prazen list papirja, ki ga dobijo učenci, ko pišejo šolsko nalogo. Nanj moramo s svojimi deli »napisati prosti spis«. Ne vemo, koliko časa nam je odmeril Božji Učitelj, ne vemo, kdaj bo »pobral liste«. Ko pa bo napisal ocene, poprava ne bo več možna.

Današnji evangelij pa nam predstavlja Janeza Krstnika, Jezusovega predhodnika, ki je nosil spokorno obleko iz kamelje dlake, imel pa je tudi srce spokornika. Ko so prišli k njemu iz Jeruzalema, da bi ugotovili, kdo je, je povedal: »Nisem tisti, za katerega me imate. Nisem Jezus, Odrešenik, Mesija … On mora rasti, jaz pa se manjšati.«

Jezusov duh, njegovo mišljenje nas mora iz dneva v dan vedno bolj prežemati, rasti. Jaz pa se moram ob tem manjšati: kar spoznavam v sebi slabega, senčnega, praznega, mora izginjati, da bo vedno več prostora za to, kar je Božje.

Po: S. Čuk, Misli srca