Lk 2,41–52

STRAH IN SKRB ZA OTROKA

Odnos med starši in otroki ni vedno zaznamovan le s harmonijo. Obstajajo tudi konflikti in pogosto prihaja do nerazumevanja na obeh straneh.

O takšnem konfliktu med starši in dvanajstletnim fantičem Jezusom pripoveduje tudi evangelist Luka. Marija in Jožef nista razumela svojega sina. Doživljala sta bolečino in strah zanj. To nam kaže že Marijino vprašanje, kako jima je lahko prizadejal tolikšno bolečino.

Jezus imenuje Boga za svojega očeta. Njemu pripada, ne svojim staršem. Starši ne razumejo, kaj hoče s tem povedati. To ju boli. Marija ne skriva te bolečine. Dobro je, kadar starši otrokom povedo o svoji bolečini, ki jo doživljajo v odnosu do njih. Toda Marija svojemu otroku ne očita in ne nalaga mu nikakršnih občutkov krivde. Le pove mu, kaj je njegovo vedenje povzročilo v njej. Otroku pokaže, kako je staršema, ki sta ga tri dni iskala polna strahu in bolečine.

Luka ne sprosti napetosti, ki je nastala zaradi nerazumevanja Jezusovega vedenja med njim in njegovimi starši. Starši izrazijo svoje lastno nerazumevanje. Toda ne odzovejo se tako, da bi pri sinu iskali vso krivdo. Potrudijo se, da bi dojeli njegovo nerazumljivo vedenje. Marija pokaže odziv, ki je tudi za današnje starše lahko izziv, kadar se jim lastni otrok zazdi tuj in ne razumejo njegovega vedenja. O Mariji je rečeno: »Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu« (Lk 2,51). Ni razumela njegovega vedenja in njegovih besed, je pa poskusila razmišljati, poskusila je priti do dna Jezusovim besedam in njegovemu vedenju ter jih razumeti.

Ta evangeljski odlomek na vprašanje 'Kdo sem?' odgovarja: Nismo le sinovi in hčere svojih staršev. Za očeta in mater imamo Boga. Smo tudi Božji otroci. To nas dela notranje neodvisne od naših staršev in nam omogoča, da gremo po poti, ki smo jo po svoji vesti prepoznali kot pravilno.

Po: S. Čuk, Misli srca