Lk 3,15–16.21–22

OBNOVI KRSTNO MILOST

Za vse, kar v življenju prejmemo, velja: kolikor več truda nas stane, toliko bolj znamo to ceniti. Vrednosti krsta, s katerim smo prejeli milost Božjega otroštva, se premalo zavedamo in ga ne znamo ceniti. Večina od nas je ta zakrament namreč prejela v prvih mesecih, tednih ali celo prvih dneh svojega življenja. Dar nam je bil položen praktično v zibelko. Brez naših zaslug nas je povezal z Bogom in drugimi krščenimi ljudmi z vezmi, ki so tesnejše kot krvne vezi družinskih članov. Ko odrastemo ter kot ljudje in kot kristjani dozorimo, moramo ta dar zavestno bogatiti s tem, da sprejmemo nase tiste obveznosti, ki so jih ob krstu namesto nas sprejeli starši in botri.

V prvih krščanskih stoletjih kristjani od svoje pripadnosti Kristusu niso mogli pričakovati drugega kot preganjanje, mučenje in smrt. Takrat je bilo treba biti kristjan, Kristusov učenec, z dušo in s telesom, ves in brez pridržka. Na krst so se pripravljali odrasli s pripravo, ki se je imenovala katehumenat in je trajala po dve leti ali tudi dlje. Šele potem, ko se je krstni kandidat izkazal za poštenega, zanesljivega človeka, je bil vključen v ožjo pripravo. Ta je potekala ves postni čas in se je zaključila s krstom na velikonočno vigilijo. Krst je ponavadi podeljeval škof, in sicer s potapljanjem, da so izkustveno doživljali nauk apostola Pavla: »Kakor ste bili s Kristusom pokopani v smrt, tako ste z njim vstali k novemu življenju.« Novokrščenci so si prizadevali živeti, »kot se s podobi za poklic, h kateremu so bili poklicani«.

Ob letošnjem prazniku Jezusovega krsta se spomnimo svojega krsta. S tem zakramentom smo bili vcepljeni v Kristusa kot mladike na trto, vzidani smo bili kot živi kamni v duhovno stavbo, ki se imenuje Cerkev. Kako je lahko stavba žlahtna, če je gradbeni material slab? Za trdnost ali solidnost stavbe je pomembna vsaka opeka, vsak kamen.

Naj v nas zaživi milost svetega krsta, da bomo trdno gradivo za Božjo stavbo –kot solidni ljudje in kot dosledni kristjani – v družbi in v Cerkvi.

Po: S. Čuk, Misli srca