Jn 2,1–11

PRVI ČUDEŽ

»Nezaslišano: učitelj vere in življenja po njej, ki se razglaša za Božjega Sina, začenja svoje javno delovanje s sumljivim čudežem spremenitve vode v vino. In to zato, da ohrani veselo razpoloženje pri napol pijanih svatih!« se pohujšujejo pobožni ljudje. Mislijo, da ima Bog strašno rad tiste, ki zavračajo vse, kar človeku nudi kakšen užitek ali veselje – tudi okusno hrano in dobro pijačo. Kot da so te stvari iznajdba hudiča, da nas z njimi spelje proč od Boga!

Farizeji so bili o sebi prepričani, da so od vseh ljudi najbližje Bogu. Nekoč so apostolom izrazili svoje ogorčenje nad Jezusom, ki je z veseljem sprejel kakšno vabilo na kosilo ali večerjo. Učenci so mu to najbrž povedali in ob neki priložnosti je Jezus farizejem v obraz rekel: »Ko je prišel Janez Krstnik, ki ni ne jedel ne pil, ste rekli 'Hudega duha ima!', zdaj pa je prišel Sin človekov, ki je in pije, pa pravite 'Požrešnež in pijanec je!'« Lahko smo prepričani, da Jezus pri jedi in pijači ni nikoli pretiraval. S svojim zgledom pa kaže, kako naj človek Božje darove uživa brez greha in v živi hvaležnosti do Boga. Obstajajo nekateri strogi redovi, ki se močno odpovedujejo hrani, pijači in tudi spanju, vendar ne zato, ker bi na vse to gledali z zaničevanjem, ampak zato, da dvigajo svojega duha. Toda še na misel jim ne pride, da bi tak način življenja vsiljevali drugim ljudem, ki živijo sredi sveta, ali da bi jih zaradi tega, ker se vsemu temu ne odpovedujejo, imeli za slabše.

Bog je vesel, ko vidi, da smo srečni in da njegove darove sprejemamo s hvaležnim srcem. Saj smo tudi mi veseli, ko vidimo, da nekdo, ki smo ga obdarili, dar z veseljem sprejme in ga uporablja.

Na svatbi v Kani je Jezus spremenil vodo v vino in tako razodel svojo Božjo moč. To je njegov najbolj »popularen« čudež. Površni ljudje vidijo v tem samo vino kot pijačo, ki je na svatovščini pač ne sme manjkati. A Jezus nam sporoča, da se v kraljestvu njegovega Očeta čista voda spreminja v žlahtno vino, kakor se mora mlačnost spremeniti v dejavno gorečnost. Po čudežu se je spremenilo mišljenje svatov. Notranje so bili preobraženi in okrepčani. To je bistvo.               

Po: S. Čuk, Misli srca