Lk 1,1–4 ;4,14–21

POSTAVA PO MERI SRCA

Pred kar nekaj leti je p. Miha Žužek ob odlomku Nehemijeve knjige, ki smo ga slišali kot prvo berilo, pogumno dejal: »Tudi mi živimo v težkih časih. Smo sicer še na svoji zemlji in v svoji deželi, toda duhovno izgnanstvo je vedno ostrejše. Podira se svet vrednot. Še pred nekaj desetletji se je vsaj na splošno vedelo, kaj je prav in kaj ni, kaj se mora in kaj se ne sme. Danes si komaj kdo še upa povedati, kaj se mu zdi prav in kaj narobe. (V teh časih se to kaže tudi v boju zoper corona virus. S. Č.) Vsekakor pa je odgovor na to, kaj je prav in kaj narobe, odvisen od tega, kam hočemo priti. Kar nas vodi k cilju, je prav. Cilj daje smisel življenju. Cilj in smisel – to je vrhovna vrednota, ob kateri se merijo vse druge.«

Stari katekizem z vprašanji in odgovori je mnogim rodovom Slovencev v dobi pred »ideološko sužnostjo« posredoval versko znanje. V njem takoj na začetku naletimo na vprašanje »Čemu smo na svetu?«, ki mu sledi odgovor: »Na svetu smo zato, da bi živeli po Božji volji in se zveličali.« Preroki vabljivega, toda varljivega humanizma, so že pred veki začeli oznanjati, v našem času pa že na vse grlo razglašajo: »Na svetu smo zato, da sami sebe uresničimo in se otresemo vsakega gospodovanja nad seboj. Le tako bomo ustvarili raj na zelji. Ne potrebujemo nobenega Boga, ki je človekov tekmec in duši njegovo svobodo!« Ti samozvani preroki so bili že večkrat postavljeni na laž, a žal jim kljub temu še vedno mnogi verjamejo.

Veliko bolj po meri resničnega človeka, ustvarjenega po Božji podobi, a zaradi greha, usodno ranjenega, je beseda večno zanesljivega Preroka: »Gospodov duh je nad menoj … Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled, da izpustim zatirane v prostost in oznanim leto Božjega usmiljenja.«

Te besede so prepričljive predvsem zato, ker ne visijo v zraku, ampak na križu, oltarju ljubezni do konca, drevesu življenja in večnega upanja.

Po: S. Čuk, Misli srca