Preskoči na vsebino


Lk 6,17.20–26

KREPOST (ZA)UPANJA

 

Današnje prvo berilo, vzeto iz knjige preroka Jeremija, nam govori o upanju in zaupanju. Njegovo življenje je bilo zelo bridko, ljudje so mu prizadejali veliko hudega, zato je upravičeno zapisal: »Preklet, kdor zaupa v človeka .. Blagoslovljen pa človek, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo upanje.« Našemu zaupanju v Boga začrtujejo Jezusovi blagri pot skozi preizkušnje, ki nas čakajo. Te slovesne obljube, zapisane v prebranem odlomku Lukovega evangelija, dvigajo naše upanje k nebesom kot novi obljubljeni deželi. Podlaga za naše neomajno zaupanje v Boga je njegova zvestoba. Nanj se lahko brez pridržkov zanesemo, on nas ne bo nikdar razočaral, kakor nas utegne razočarati človek, ki smo vanj močno zaupali.

Sicer pa sta zvestoba Bogu in zvestoba ljudem med seboj tesno povezani. Če se s svojim mišljenjem in s svojim življenjem Bogu izneverjamo, se oddaljujemo tudi od ljudi, ki se na nas ne morejo več zanesti. Nobena beseda ni trdna, nobena obljuba zanesljiva.

Krepost upanja se nanaša na prvo Božjo zapoved »Veruj v enega Boga!«, kajti verujemo ne samo s pametjo, ampak tudi s srcem, z vsem, kar delamo. Stari katekizem nas pouči, kdo greši proti upanju: kdor predrzno zaupa, kdor premalo zaupa, kdor obupa. Predrzno bi zaupali v Boga, če bi se lahkomiselno podali v priložnost za greh ali če bi odlašali s spreobrnjenjem. Bog, ki nam ga oznanja Jezus v evangelijih, je res predvsem usmiljeni in odpuščajoči Oče; vendar nam svojega usmiljenja in odpuščanja ne more izkazati, če sami ne začutimo potrebe po spreobrnjenju. Z grehom, premajhnega zaupanja ali nezaupanja žalimo Boga, če mu pripisujemo človeške lastnosti: ozkost, užaljenost, zamerljivost. Ko Bog sprejme človeka, ki se vrne k njemu, ga sprejme z vsem srcem. Odpustiti pri njem pomeni – popolnoma pozabiti.

Najhujši greh zoper upanje pa je obup, ki je posledica pomanjkanja vere, površnega poznavanja Boga, zanemarjanja molitve in zelo grešnega življenja. Naša zvestoba Božjim zapovedim in neomajna ljubezen je rešitev zanj.

                                                                                                                     

Po: S. Čuk, Misli srca

Lokacija: