Lk 6,27–38

VERNIK SI BO PISAL SODBO SAM

»Tisti, ki se imajo za zaupne Božje prijatelje, vso svoj pobožnost odložijo na cerkvenem pragu. V svojih družinah so gospodovalni, s sosedi sprti, lažejo, sleparijo …« Stojte, vi, ki s tako lahkoto obsojate »pobožne« in se imate za veliko boljše od njih! Lahko da so na žalost res taki, toda če hočete dejansko biti boljši, si vzemite k srcu zadnje vrstice evangeljskega odlomka današnje nedelje: »Ne sodite in ne boste sojeni, ne obsojajte in ne boste ob sojeni; oproščajte in boste oproščeni … S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo. »Jezusov nauk, ki ga je on potrdil tudi z življenjem je za našo človeško pamet čudno zavozlan in hitro se ujameš v njegove zanke. Če obsojaš druge, dejansko obsojaš samega sebe; če sovražiš druge, največjo škodo povzročaš samemu sebi. Če pa si do drugih usmiljen, si s tem zagotoviš usmiljeno sodbo ob koncu življenja; če druge ljubiš, postajaš podoben Bogu. Tu lahko v spremenjenem pomenu uporabimo znane besede Ivana Cankarja: »Narod si bo pisal sodbo sam.« in zatrdimo: »Vernik si bo pisal sodbo sam!«

Evangelij je prepleten z Jezusovimi besedami o usmiljenju, odpuščanju, dajanju, dobrohotnosti – vse to so »delavniški« izrazi za ljubezen. Zapoved ljubezni je silno naporna, vendar pa izvedljiva naloga, kajti strma stena, ki vodi na Božjo goro, je že markirana. Jezus je »s prvenstvenim vzponom« na goro Kalvarijo vsem svojim učencem pokazal pravo smer. Pripravil jim je tudi potrebno vitaminsko hrano: ljubezen svojega srca, ki ga je za nas izpraznil do zadnje kaplje krvi.

Na tej težki navezi življenja ne nastavljajmo drug drugemu zank z obsojanjem in s trdoto srca, temveč bodimo drug drugemu v oporo z dobrohotnostjo in usmiljenjem. »Če bo usmiljenje osnovno prizadevanje našega življenja, našega načina mišljenja, govorjenja in prizadevanja, se bomo v smrtni uri lahko srečali s Kristusom v popolnem zaupanju, kajti gotovo bomo deležni usmiljenja.« (Bernhard Haring)

Po: S. Čuk, Misli srca