Lk 4,1–13

KAKŠEN NAJ BO POST

Postni čas, ki smo ga pričeli minulo sredo s spokornim obredom pepeljenja, je »močen« čas bogoslužnega leta. Dejstvo pa je, da Bog noče samo zunanjih postnih vaj – pritrgovanja v jedi in pijači, v zabavah in še v čem, temveč tudi in predvsem notranjo prenovo – da si prizadevamo za pravičnost in dobroto. Post ni teater, ki traja štirideset dni, post je čas prizadevanja za notranjo lepoto.                                                                                                      

Kako je to lepoto mogoče doseči, je povedano v prvem postnem hvalospevu: »Z večjo vnemo naj bi se posvečali molitvi in delom ljubezni do bližnjega.« Cerkev, ki ji je zaupana razlaga evangelija, nas uči, da ljubezen do bližnjega pokažemo s telesnimi ni duhovnimi deli usmiljenja. Nekdaj smo se jih pri verouku učili na pamet in starejši bi jih morda še znali našteti. Kako pa mladi?

Po zgledih iz Svetega pisma Stare in Nove zaveze navadno navajamo sedmero telesnih in sedmero duhovnih del usmiljenja. Telesna dela usmiljenja so: lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati in mrtve pokopavati. Vse, razen zadnjega našteva Jezus, ko slika prizor vesoljne sodbe ob koncu časov. Duhovna dela usmiljenja pa so: grešnike svariti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivice voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. Mnogi ljudje, tudi taki, ki Kristusa in njegovega nauka ne poznajo, vršijo marsikatero od naštetih del. Bog jim tako svetuje po svojem (p)osebnem poslancu – po glasu vesti. Mi pa, če smo iskreni, pogosto opustimo marsikaj, kar bi kot Jezusovi učenci morali storiti.

V današnjem evangeliju Jezus pravi: »Človek ne živi samo od kruha.« Kruh, mišljen kot vsa vsakdanja hrana, je okusen, če ga uživamo v družbi ljudi, ki se imajo radi. Kako lepo bi bilo, da bi vsaj ob nedeljah naše družine v miru sedele za mizo, kjer bi samo ne jedli, temveč bi tudi drug drugemu postregli s prijaznostjo in hvaležnostjo. Otipljiva ljubezen – in to je bistvo posta – se mora pričeti doma, sicer bo vse naše prizadevanje za krščansko rast obviselo v oblakih.

Po: S. Čuk, Misli srca