Lk 9,28–36

POSTAVIMO ŠOTOR V DOLINI

Evangelij druge postne nedelje nam pripoveduje o Jezusovem spremenjenju na gori, ki so mu bili priče trije izbrani učenci. Petra je pogled na poveličanega Učenika tako očaral, da bi kar ostal in prišel je na dan s predlogom, da bi tam gori postavili tri šotore: Jezusu, Mojzesu in Eliju. Če smo pozorni, zlahka ugotovimo, da je Jezus te besede preprosto preslišal, sploh jih ni komentiral.

Nekateri razlagalci tega dogodka poudarjajo, da »Bog ni prišel na zemljo zato, da bi mu človek postavljal hiše, v katerih naj bi prebival, marveč je prišel zato, da bi prebival v hišah in domovih, kjer mi prebivamo« (Lojze Bratina). Že v stari zavezi namreč Bog, ki je sklenil zavezo z izvoljenim ljudstvom, o sebi pravi, da je »ljubosumni Bog«, ki ne trpi poleg sebe nobenih drugih bogov. Bog nove zaveze, ki je zavezo z nami sklenil z daritvijo lastnega življenja za vse človeške otroke, pa nam pravi, da živi sredi med nami. Njegove poteze so vtisnjene v srce vsakega človeka. Tudi tvojega in mojega.

Toda naš Bog je zahteven Bog. Ne moremo se ga otresti s tem, da mu vsak dan odmerimo nekaj minut za molitev, vsako nedeljo eno urico za mašo. Hoče, da mu služimo vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Hoče, da gremo za njim po poti križa. Prvi v tej dolgi in neskončni procesiji je on. Njegov zgled nas spodbuja, njegova ljubezen ohranja in poživlja našo ljubezen.

Ko občudujemo številne cerkve in cerkvice po slovenskih hribih in gričih, ne smemo prezreti dejstva, da so naši predniki ob domovih, ki so se nizali eden k drugemu, postavili Božjo hišo – župnijsko cerkev. V tiste cerkve na gričih so nekajkrat na leto poromali za veselje srca in za okrepitev duha. V cerkvi sredi vasi pa so se vztrajno zbirali dan za dnem, v večjem številu nedeljo za nedeljo. Ob obhajanju Gospodove daritve so črpali moč za medsebojno darovanje. Jezus želi, da mu »postavimo šotor v dolini« – sredi vsakdanjih življenjskih opravil in obveznosti, skrbi in dolžnosti, težav in radosti. Najbolj ljubi so mu čisto vsakdanji prostori, ki so blagoslovljeni in posvečeni z ljubeznijo in dobroto.

Po: S. Čuk, Misli srca