Jn 20,19–31

duhovne oči

V današnjem evangelijskem odlomku beremo, da Tomaž ni verjel pripovedovanju svojih prijateljev apostolov in drugih, ki so videli vstalega Jezusa. Lahko bi rekli, da ni znal gledati s srcem, ampak se je dal voditi svojeglavosti, združeni z napuhom. Razlagalci Svetega pisma se strinjajo, da Tomaž ni imel Jezusa nič manj rad kot drugi apostoli. Menijo, da so ga zaradi njegove vročekrvnosti in črnogledosti močneje potrli dogodki velikega petka. Njegova napaka je bila, da je zapustil družbo apostolov in učencev in tako ni bil navzoč, ko se je na veliko noč zvečer prikazal vstali Gospod. »Dokler se na lastne oči ne prepričam, ne bom veroval!« je bil trmast. Ob srečanju z Gospodom teden dni kasneje je iskreno izpovedal vero z vzklikom: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus ga je prijateljsko pokaral: »Veruješ. Blagor pa tistim, ki niso videli, a so verovali.«

S temi besedami Jezus ne blagruje tistih vernikov, ki za svojo vero ne iščejo razlogov. Vera mora biti pametna in razumna. Človek mora vedeti, zakaj veruje, a v tem ne sme pretiravati. Poznamo nesrečne, uboge ljudi, ki iščejo vero, pa je ne najdejo. Nekaj jih vleče v lepoto, ki jo deloma vidijo, deloma slutijo, pa se ne morejo otresti dvomov in kar naprej čakajo. Dejstvo je, da niso dovolj zdrave oči v glavi. Srce, to je naša duhovna narava, mora biti zdravo, da bomo jasno gledali resnice nravnega, duhovnega življenja. Živeti moramo po resnici, če hočemo, da nam duhovne oči ne bodo oslabele. Za vero je torej potrebno čisto in ponižno srce, kajti vera ni sad našega modrovanja, ampak dar Boga za življenje v prijateljstvu z njim.

Drugi nauk, ki nam ga ponuja Tomaževa zgoda, pa je, da smo ljudje ustvarjeni kot občestvena bitja, da potrebujemo drug drugega. To velja tudi na področju vere. Našo vero moramo izpovedovati skupaj z drugimi, moja vera se namreč hrani ob tvoji veri. Tvoja vera mi je v oporo. Upam, da velja tudi obratno.

Po: S. Čuk, Misli srca