Jn 21,1–19

VPRAŠANJE PO NAŠI LJUBEZNI

Vsak človek si v svoji globini želi, da bi bil ljubljen in da bi lahko ljubil. Toda naše hrepenenje je pogosto neuresničeno. Imamo izkušnje, da nas ljubezen lahko začara in podre vse zidove naših obrambnih mehanizmov. Toda svojo ljubezen pogosto občutimo kot tako krhko, prepojeno z različnimi strahovi, z željo po lastništvu in moči.

Janezov evangelij nam pokaže, kako je Jezus odprl za ljubezen ljudi, ki so bili odtujeni sami sebi in niso mogli ljubiti. Zato zaključi Janez svoja tri vstajenjska srečanja z vprašanjem ljubezni. V trikratnem vprašanju Petru ne gre le za to, da se mora ta, ki naj bi vodil Cerkev, izkazati s posebno ljubeznijo. Veliko bolj gre tu za vprašanje, kako smo se sposobni naučiti resnične in pristne ljubezni. Jezus vpraša Petra trikrat: to se nanaša na njegovo trikratno zatajitev.

Ko govorimo o svoji ljubezni, moramo to početi v zavesti, da smo ljubezen pogosto izdali, da smo v vsem hrepenenju po ljubezni pogosto delali prav nasprotno. Ne moremo se trkati po prsih in govoriti, da ljubimo Boga in ljudi. Potrebno je veliko ponižnosti in samokritičnosti: ne ustimo se preveč, ampak previdno govorimo le o svoji želji, da poskušamo resnično ljubiti.

V grškem besedilu vpraša Jezus Petra v prvih dveh vprašanjih po njegovi »agape«: ali ga ljubi z ljubeznijo, ki je osvobojena lastnega jaza, namena, da bi si drugega podredil. In Peter dvakrat odgovori pritrdilno. O sebi lahko reče, da ljubi Jezusa kot prijatelj, z ljubeznijo, ki je polna čustev, saj ga ima rad in občuti ob njem veselje.

Pri tretjem vprašanju zamenja Jezus izraz »agape« z »phileis«. Sedaj je Peter žalosten zato, ker se spomni na svoje izdajstvo. Mogoče pa ga žalosti tudi to, da Jezus postavlja pod vprašaj njegovo prijateljstvo. Zanj je to vendar tako jasno. Da Jezusa ljubi z nesebično ljubeznijo (agape), tega si nikoli ni drznil trditi; o občutkih svoje prijateljske ljubezni pa nikoli ni dvomil.

Kakšna pa je tvoja ljubezen do Jezusa?

Po: S. Čuk, Misli srca