Jn 10,27–30

ŽUPNIJA IN DUHOVNI POKLIC

Sveti  Janez Krizostom nam odkrije lepoto župnijske skupnosti, ko pravi, da je župnija zedinjenje duhov, soglasje duš, vez ljubezni in molitev duhovnikov. Katekizem Katoliške cerkve pa nam pove, da je župnija evharistična skupnost in srce liturgičnega življenja krščanskih družin, kraj molitve, sodelovanja pri svetem bogoslužju  in medsebojne pomoči. Hudo je, če se vse skupaj zaključi za štirimi zidovi cerkve ali domačega doma. Po Jezusovem zgledu smo poklicani k nenehnemu potovanju k drugim. Prva Cerkev je glede tega zelo dejavna. Marsikomu je  edina skrb njegovega krščanstva, da naroči sveto mašo, da bo na tisti in tisti datum, da kolikor toliko obiskuje sveto mašo in moli. Biti kristjan pomeni, da mi ni vseeno, kaj se dogaja z mojimi župljani. Preveč smo ujeti v ritem svojih težav, predani temu svetu. Premalo iščemo. Seveda ne gre samo za vidne poti. Potuje naj vsaj naša molitev. Le–ta je pravzaprav temelj vsakega našega iskanja. Ob tem bomo po Božji milosti našli ljudi, ki se bodo velikodušno odločili in izbrali duhovni poklic.

Župnija je tudi kraj, kjer Gospod kliče v duhovniško in redovniško življenje, v svobodno izbrano neporočenost in v devištvo iz ljubezni do  Božjega kraljestva. Vsem, ki menijo, da imajo tak poklic, je sveti Janez Pavel II. dejal: Vztrajno molite, da boste prišli do potrebne jasnosti. Potem pa izrecite veseli Da. Bog prav gotovo kliče tudi mlade iz naše župnije. Mi jim pomagajmo in vztrajno molimo, da bodo prišli do prave jasnosti.

Naj se nas torej dotaknejo besede svetega papež Janeza Pavel II., ki je dejal: »Župnija je krščanska skupnost, pred katero je svetal zgled Dobrega pastirja in ki se zbira okrog svojega župnika in duhovnikovih sodelavcev. Zato vam pravim: Ljubite svoje duhovnike! Cenite jih, poslušajte jih, hodite za njimi. Vsak dan molite zanje. Ne pustite jih samih, ne k oltarju ne v vsakdanjem življenju. Nikoli ne nehajte moliti za duhovne poklice in za zvestobo tistih, ki so se že posvetili Gospodu in dušam.«

Po: E. Mozetič