Jn 14,23–29

SVOJ MIR VAM DAJEM

V današnjem evangeliju nam Jezus govori: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.« To je govoril apostolom pri zadnji večerji, besede pa veljajo tudi nam. Mir, ki nam ga daje Kristus, je drugačen od miru, ki ga more dati svet. Kristus daje mir srca, mir vesti, ki je nič ne teži. Ta mir je dejansko temelj vsakega drugega miru. Če smo ga zaradi svoje samovolje in sebičnosti izgubili, ga lahko dobimo  nazaj v zakramentu sprave, ki je Jezusov velikonočni dar. Če spoved pravilno razumemo in cenimo, smo gotovo že izkusili, kakšen mir se naseli v človekovi duši, ko Božjemu usmiljenju zaupamo breme svoje krivde in zadolženosti.

Cerkev, kot posrednica Kristusovega miru, pri vsaki maši kliče k Bogu, naj nas obdari z notranjim mirom, mirom srca. Kjer ga ni, človek nima obstanka. O Kajnu, prvem bratomorilcu, Sveto pismo pravi, da je brez miru begal iz kraja v kraj. Ljudje sedanjega časa skušajo svoj nemir zadušiti s hrupom, z naglico, da se jim ni treba srečevati s seboj in z Bogom, ki se oglaša na dnu srca.

Pri vsaki sveti maši s priznanjem svojih grehov in kesanjem prosimo Boga, naj nam podeli svoj mir. Po molitvi očenaša se k nebeškemu Očetu obračamo s prošnjo: »Podari nam mir v naših dneh; usmiljeno pomagaj, da bomo vedno živeli brez greha, in varuj nas vsakega nemira…«

Mir lahko gradimo le, če je v nas Sveti Duh – duh ljubezni, obzirnosti, dobrote, potrpežljivosti in odpuščanja. Pozdrav »Pojdite v miru!« na koncu svete maše je dejansko naročilo: pojdimo v življenje kot glasniki Božjega miru, kot graditelji miru. Stavba miru je kot vse druge stavbe zgrajena iz posameznih opek. Te opeke so drobna dejanja vsakdanjega premagovanja. Izvirajo iz našega srca. Če v njem ustvarimo mir, se bo ta naselil tudi med ljudi okrog nas.

Po: S. Čuk, Misli srca