Jn 17,20–26

enost je mogoča

Ob Jezusovi prošnji, da bodo eno kakor midva, mi v ušesih zazveni dvoje. Današnji svet tako ali tako ne verjame, da je mogoče biti eno. Če pa ljudje vidijo kje medsebojno povezanost v edinosti, očitajo takšnemu občestvu, da jim je nekdo spral možgane, da ne znajo razmišljati s svojo glavo, da je tisti, ki jih vodi ,nedemokratičen in zlorablja svoj položaj.

Rezultat te miselnost je pravzaprav logičen. Skoraj nikjer ne najdemo prave edinosti in nikjer vanjo ne verjamemo.

Ko sem o tem razmišljal, mi prihaja na misel, da sta naša enost oz. needinost odvisni od temeljih pogledov na greh in krepost. Včasih sem si mislil, da je dovolj, da ljubiš, pa ni! Najprej moraš vedeti, kaj pomeni ljubiti. Celotna Stara zaveza ja bila zgrajena na izostrenem pogledu na greh in krepost. Številne zapovedi so usmerjale človeka k resnici. Jezus teh zapovedi ni odpravil, ampak jih je prišel dopolnit. Ljubezen v edinosti je mogoča šele, ko nam bo vsem resnično jasno, kaj je greh in zlo ter kaj je na drugi strani krepost. Naj pojasnim: Ko se zakonca začneta prepirati, zakaj eden tako pozno prihaja iz službe, kako naj se sporazumeta? Kje je ključ za razumevanje? Točna ura, potrdilo od šefa, kompromis, slepo zaupanje ali kaj? Pravzaprav gre za vprašanje resnice in nasproti temu vprašanje laži? Priznati si morata, ali jima je sploh do tega, da bi prišla skupaj, ali se zadaj, pa čeprav še tako prikrito, skriva beg pred bližino itd. Vedno gre za srečanje v resnici, ki je veliko globlja od zunanjih dejavnikov. Gre za srečanje v resnici našega bivanja, ne naših dejanj, našega doživljanja ne naših besed. Enost je mogoča, če bosta zakonca odkrivala globino svojega doživljanja in to globino delila v zaupanju z drugim. Le v globini ozadij je mogoče priti do edinosti, pa naj bo to v prijateljstvu, zakonu, Cerkvi ali družbi. Dokler pa bo naše bivanje tako površno, da je pomembnejši  videz od vsebine, je edinost resnično nemogoča.

Po: E. Mozetič