Lk 9,51–62

ZVESTOBA BREZ POENOSTAVLJANJA

Jezusove besede, ki smo jih slišali v današnjem evangeliju,  so neverjetno krute. Najbrž je marsikdo od vas že izgubil očeta ali pa odšel od doma. Si predstavljate, da bi vam v tistem trenutku slovesa Jezus rekel: Pusti to, kaj boš čakal na pogreb, kaj se boš poslavljal, pojdi za menoj! Najbrž bi tega ne mogli sprejeti ravno zlahka. Zakaj je Jezus tako zahteven?

Čemu takšna zahtevnost, nam mogoče pojasni že uvodni del današnjega evangelija. Tam izvemo, da je Jezus na poti v Jeruzalem, in sicer v smrt. Ta pot je peljala skozi Samarijsko vas, vas Samarijanov, ki jih Judje niso marali, pa tudi oni niso marali Judov. Tam niso bili sprejeti, zato sta učenca Jakob in Janez hotela priklicati nanje gorje. Že v teh nekaj stavkih vidimo, kaj je vodilo Jezusa na poti v Jeruzalem in kaj učenca. Za Jezusa pisatelj pravi, da je se je sam trdno odločil iti v Jeruzalem, kot bi želel poudariti zahtevnost te odločitve. Kot bi hotel reči: Ni lahko iti tja, ne paše mi, a vem, da moram. To je moja pot. Na drugi strani sta učenca Jakob in Janez. Kaj ju vodi pri želji, da uničita Samarijo? Preprosta užaljenost, da ju niso sprejeli. Ne moreta sprejeti tega, da niso zaželeni, in že bi priklicala maščevanje.  Lahko bi rekli, da se učenca ravnata po liniji najmanjšega odpora. V Jeruzalem nista šla s trdno odločitvijo, da naredita, kar je najbolj prav, ampak sta ob Jezusu zaradi lastne koristi, in še nista spoznala, da hoja za njim ni vezana na korist, lagodje in ugajanje.

Drža učencev Jakoba in Janeza nam je najbrž tako domača, da ne vidimo v njima nobenega problema. Reagirata spontano in logično.

Jezus pa opozarja na temelje te zgrešene drže. Ko se nekdo oglasi, da bi hodil za njim, mu pravi: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Hoditi za njim pomeni odpovedovati se vsemu, kar nam je domače, kar vodi v lagodje. Je potovanje v neznano, zaradi zvestobe edinemu Dobremu – tj. Bogu.

Po: E. Mozetič