Lk 23,35–43

JEZUS SPOMNI SE TUDI MENE

Evangelij pravi, da je ljudstvo 'stalo in gledalo' (Lk 23,35). Nihče ni rekel nič, nihče se ni približal. Ljudstvo od daleč gleda, kaj se dogaja. Isto ljudstvo se je zaradi lastnih potreb gnetlo okoli Jezusa, zdaj pa je do njega na razdalji. Zaradi različnih okoliščin življenja ali zaradi naših neuresničenih pričakovanj imamo tudi mi skušnjavo, da zavzamemo razdaljo do Jezusovega kraljevanja, da ne sprejmemo čisto do konca pohujšanja njegove ponižne ljubezni, ki nadležno vznemirja naš jaz

Zatem je druga skupina, v kateri so različne osebnosti: poglavarji ljudstva, vojaki in hudodelec. Vsi ti se Jezusu posmehujejo. Na enak način ga izzivajo: 'Reši samega sebe!' Ta skušnjava je hujša od tiste, ki jo ima ljudstvo. Tukaj skušajo Jezusa, kakor ga je skušal na začetku hudič, da bi se odpovedal kraljevanju na Božji način in bi to počel z logiko tega sveta: 'Stopi s križa in porazi sovražnike!' Če je Bog, naj pokaže moč in superiornost! Ta skušnjava je direkten napad na ljubezen: 'Reši sebe'; torej ne druge, temveč sebe. Prevlada torej jaz z vso svojo močjo, s svojo slavo, s svojim uspehom. Ta skušnjava, prva in zadnja v evangeliju, je najhujša. A Jezus ne govori in ne odreagira, ne brani se, ne skuša prepričati, ne zagovarja svojega kraljevanja. Še naprej ljubi, odpušča, preizkušnjo živi po Očetovi volji, z gotovostjo, da bo ljubezen obrodila sadove. Da bi sprejeli Jezusovo kraljevo dostojanstvo, smo poklicani bojevati se proti tej skušnjavi ter usmeriti pogled na Križanega, da mu postanemo vedno bolj zvesti.

V evangeliju pa se pojavi še ena osebnost, ki je še bliže Jezusu. To je hudodelec, ki ga prosi, da se ga spomni v svojem kraljestvu! Ta človek, je verjel v njegovo kraljestvo. Ni se zaprl vase, temveč se je s svojo prtljago, s svojimi grehi, s svojim gorjem, obrnil na Jezusa. Bog se nas takoj, ko mu damo priložnost, spomni. Pripravljen je popolnoma in za vedno izbrisati greh, saj si njegov spomin ne zapomni storjenega zla in mu niso vedno pred očmi prizadejane mu žalitve, kot velja za naš spomin. Bog nima spomina za greh, temveč za nas.

Po: E. Mozetič