Mt 24,37–44

NOETOVI DNEVI DANAŠNJEGA ČASA

Jezus nam v današnjem evangeliju ne govori o potopu in o tatu le mimogrede, temveč naravnost in načrtno. Naglaša, da so takšne reči znamenja njegovega prihoda. V razmeroma kratkem odlomku pove to kar trikrat. Vsakršen potop je le podoba potopa Noetovih dni, a tudi tisti je le prapodoba prihoda Sina človekovega ob koncu sveta. Takrat bo v resnici vse potopljeno, takrat bo v resnici prišel tat, ki bo vse spodkopal.

Tisti dan bo prišel iznenada in nepričakovano. Ene bo zalotil pri mizi, druge pri poročnem obredu, spet druge na polju ali kjerkoli že. To nikakor ne pomeni, da bi bile te dejavnosti same po sebi kaj slabega. Pomeni pa, da bo vse, karkoli je kdo delal, toliko vredno, kolikor je bilo storjeno v zavesti pričakovanja prihoda Sina človekovega. Sprejeti ali zavrnjeni ne bomo po kakšnih matematičnih pravilih ali po kakšni slepi usodi, temveč po meri odgovornosti, s katero smo jedli in pili, se ženili in možile, delali na polju ali mleli na kamnu.

Potop Noetovih dni ni bil usmerjen v uničenje, temveč v razčiščevanje dobrega in zla. Tako bo tudi s prihodom Sina človekovega. Jezus nas ne straši, temveč vzgaja. Vzgaja k pripravljenosti, da dostojno dočakamo največji dan tega sveta. Njegov dan, dan, ki bo vreden videti novo nebo in novo zemljo, naše vstajenje in odrešenje. Še eno zanimivost lahko izpostavimo iz prvega berila. Izaija pravi: »Zgodilo se bo poslednje   dni.«

Poslednji dnevi so možni le, če so bili prvi. Noben konec ni mogoč brez začetka. Med seboj sta povezana in drug od drugega odvisna. Začetek bo prišel do svoje dopolnitve v poslednjih dneh. Največja večina ljudi poslednjih dni na zemlji ne bo dočakala, a nihče ne more zato reči, da se ga prihodnost ne tiče. Vse življenje se moramo pripravljati na te poslednje dneve. Vsi časi so v Božji roki in vanje nas je Bog postavil zato, da se posvetimo! To imejmo v mislih še posebej skozi ta adventni čas.

Po: p. F. Cerar