Mt 3,1–12

DNEVI UPANJA

Eden od poudarkov, s katerimi je zaznamovana današnja Božja beseda, je vsekakor upanje. Upanje nam je v današnjem času, polnem bojazni in zagledanosti v nič, nadvse potrebno.

Z upanjem nas v prvem berilu napolnjuje prerok Izaija, ko nam slika nenavadne prizore: volka, ki mirno prebiva z jagnjetom; tele, leva in ovco, ki složno živijo skupaj; kravo in medvedko na istem pašniku; otroka, ki se brezskrbno igra nad gadjo luknjo …

Izaija je dobro poznal življenje. Vedel je, da se njegova prerokba ne bo nikoli uresničila. Kljub temu jo je zapisal. Verjel je v dobro voljo številnih ljudi, ki si prizadevajo za lepa medsebojna razmerja. Verjel je v razvoj človeka v človeku, ki v neprestanem naporu premaguje in prerašča, kar je v njem živalsko. Kot navdihnjen prerok pa je Izaij predvsem videl čase, ko se bodo ljudje trudili uresničevati Kristusovo veselo oznanilo.

Apostol Pavel nas v drugem berilu spodbuja k podobnemu upanju.

Najbolj pa je poln upanja evangelij z mogočno osebnostjo Janeza Krstnika. Najprej s tem, da Janez sploh nastopa. Če ne bi prinašal upanja, ga Bog ne bi bil poslal.

Janez vzbuja upanje kot močna in trdna osebnost. Njegov nastop, njegov obleka, hrana, njegov stas in glas – vse se dviga nad vsakdanjost, vse je usmerjeno k upanju v nekaj višjega, onstranskega, večnega.

Janez vzbuja upanje, ker govori o pšenici, ki bo varno spravljena v Božje žitnice. Njegovo glavno upanje pa je tisti, ki ga naznanja. Prišel bo Nekdo, prišel bo zagotovo, ta bo večji od njega in od nas vseh. Prišel bo, da nas krsti s Svetim Duhom in ognjem.

Janez seveda ne boža. Ne z roko ne z besedami. Njegova palica, njegov korak in njegov glas udarjajo trdo. Včasih celo grozeče. Pa ne zato, da strejo in uničijo, temveč zato, da prebudijo, streznijo in izzovejo spokornost. Vse to zaradi upanja!

Po: p. F. Cerar