Mt 1,18–24

OTROK NI OČETOVA LAST

Evangelist Matej na Jezusovo rojstvo gleda z očmi moškega, očeta. Za rojstvo otroka sta namreč vedno potrebna oba, oče in mati. Jožef je zaročen z Marijo. Ona pričakuje otroka. Ker otrok ni njegov, Jožef premišljuje, kako naj v tej situaciji ravna. Po judovski postavi žensko zaradi izvenzakonske nosečnosti kaznujejo s kamnanjem. Vendar Jožef Marijo ljubi. Nepredstavljivo mu je, da bi jo kamnali. Živeti želi pravično, to pomeni po judovski postavi, vendar ne tako, da bi mu bil zakon nad vsem. Pravičen želi biti tudi do Marije. Tako v svojem razmišljanju sklene, da se bo skrivaj ločil od nje. V središče tega zelo človeškega razmišljanja poseže Gospodov angel, ki se Jožefu prikaže v sanjah in mu pojasni to, česar ta s svojim razumom ne more doumeti.

»Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Mt 1,20–21). Otrok navsezadnje ni njegov. Od Svetega Duha je. Božji otrok je. Otrok ni nikoli očetova last. Očetova naloga je otroku dati ime. Z imenom otroku izroča načrt, ki je nad njegovim življenjem. Oče otroka oblikuje. Z imenom in načinom, kako otroka nagovarja, iz otroka izvablja to, kar je vanj položil Bog. Jezusovo rojstvo izpolni obljubo preroka Izaija: »Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami« (Mt 1,23). V Jezusu bo Bog sam pri nas in z nami. Nikoli več ne bomo sami. Edinstveno, ki ga je Bog ustvaril v Jezusovem rojstvu, saj je Bog sam postal človek, osvetljuje tudi naše življenje. Pri rojstvu otroka ne gre nikoli le za človeško delovanje, pač pa vedno tudi za Božje darilo. Bog vsakemu otroku obljublja, da bo z njim. Tako nam Bog po otroku kaže delček svoje ljubezni in je v otroku tudi sam navzoč pri nas.

Po: A. Grün