»In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« (Jn 1, 34)

Ob branju ali poslušanju odlomkov iz Svetega pisma se včasih ujamem v želji, da bi se znašla na zaprašenih cestah sredi Jeruzalema in se pridružila Jezusovim sodobnikom. Ti so imeli namreč zavidljive možnosti, da so se zbirali okrog Jezusa, hodili ob njem, mu sledili, ga srečevali, poslušali in bili priče njegovim čudežem. Tudi Janez v današnjem evangeliju odkrito prizna, da je bil priča, da je torej videl in zato lahko pričuje.

Mi pa Jezusa srečujemo in spoznavamo posredno, a vseeno lahko trdimo, da ga imamo možnost videti, če le hočemo. In imamo zato tudi nalogo, da pričujemo, kot so nam o Jezusu pričevali naši predniki. Vero smo prejeli kot zastonjski dar, kot največji življenjski dar. Verjetno ima vsak od nas poleg staršev v spominu kakšno babico, dedka ali drugega sorodnika, kateremu izražamo večno hvaležnost za krščanski vzgled, za predano molitev in neomajno zaupanje. Ko se sama spomnim na svojo prababico, ki je še v svoji pozni starosti živela v naši hiši, pričevala s svojim zgledom in bila vsa Jezusova, čutim še večjo odgovornost, da pričujem. Zato sva z možem na najin poročni dan Jezusa povabila v najin zakon in sva prinašala otroke v lupinici v cerkev že veliko prej, kot so shodili. Zato pri nas ne mine večer, da se ne bi v družinski molitvi zahvalili za vse milosti tistega dne in se priporočili za naprej.

Hvala Jezus, da se nam vsakodnevno razodevaš. Hvala, da si naš vodnik in prijatelj.

M. S.