Mt 5,17–37

OD BESED K DEJANJEM

Nemški novinar Franz Alt, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja veliko pisal o nevarnosti atomske vojne, o krivicah in nasilju, je v nekem srečnem trenutku odkril zase svetopisemsko besedilo, ki smo mu prisluhnili v današnjem evangeliju. »Govor na gori me je zgrabil in me ne spusti več,« je zapisal, »meni, da mimo njega ne more nihče.« In kaj je vendar v tem govoru, da ostaja tako živ?

Glavni razlog je v tem, da hoče premagati najusodnejši razkol v krščanstvu, to je razkol med vero in vsakdanjim življenjem, med vero in poklicem, med vero in javnim, tudi političnim delovanjem. To bi lahko imenovali razkol med nedeljo in delavnikom. Ljudje s takšnim mišljenjem govorijo: »Vera je nekaj, kar opravim in odkljukam v nedeljo dopoldan, potem pa me en teden ne zanima več. V ponedeljek je služba, tam moraš biti realist, tam ni prostora za sanjarjenje in romantiko evangelija. Če bi ta govor zares prebrali in premislili, bi v njem odkrili vse kaj drugega kot sanjarjenje in romantiko. To je besedilo s silnim nabojem in zahtevami. Človeka ne nagovarja nekje na površju, ampak nelagodno sega v njegovo notranjost. Kaže pot do samospoznanja in do spoznanja sveta. Ni tolažba, ampak predlog in načrt za ta svet, in sicer za boljšega! Če Jezus blagruje tiste, ki delajo za mir, če govori o spravi, odpuščanju, nenasilju, ljubezni, to ni svetobežna morala, ampak beseda, ki spreminja svet.           

Vzemimo samo tisto misel, ko Jezus pravi: »Vašim prednikom je Mojzes ukazal.: Ne ubijaj!« Ob tem človek brž samovšečno pomisli, češ, nikogar nisem ubil. A Jezus me od zunanjosti lepo popelje v notranjost, ko pravi: »Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, je v srcu že postal ubijalec in zasluži, da pride pred sodbo.« Tu je konec izmikanja in opravičevanja. Ta beseda zadene vsakega. Vabi od zunanjosti v notranjost, od videza k resnici, onkraj mask in lepih besed.  Prevedimo ga v življenje.

Po: B. Dolenc