Mt 4,1–11

ne samo od kruha

Nekateri bi nas radi prepričali, da človek živi samo od kruha in samo za kruh; samo od telesa in samo za telo.

Tovarne hrane in pijač tekmujejo, kateri njihovi izdelki bodo okusnejši. Pohištvena industrija ponuja opremo, v kateri se bomo počutili najudobneje. Avtomobilska industrija ustvarja avtomobile, v kateri bomo izgledali prestižno. Modne trgovine se hvalijo, da bo v njihovih oblekah naša postava najprikupnejša. Potovalne agencije nas prepričujejo, da bomo na najlepših destinacijah sveta, najpomembnejši in nas bodo razvajali kot bogove. Da ne omenimo, koliko denarja gre za lepotičenje, da bi naše telo izgledalo najlepše in najprivlačnejše.

Spletne strani in televizijski programi, ki razkazujejo in poudarjajo telesnost, praktično vsakodnevno vstopajo v naša stanovanja. Razni svetovalci in svetovalke učijo, da sta denar in telesni užitek človekova vrhovna vrednota. Športna igrišča postajajo vse bolj prerivališča. Geslo: zdrav duh v zdravem telesu se mora umikati drugemu geslu: ko gre za zmago, ne izbiramo sredstev.

V takem ozračju je postni čas, ki ga začenjamo, nesodoben. Besede o postu in pokori, ki postavljajo meje telesnim užitkom, zvenijo tuje. Jezusov klic iz puščave, naj ne živimo samo od kruha, nam neprijetno bije na naša ušesa.

Človeško telo je nekaj velikega. Tako tesno smo z njim povezani, da smemo reči: moje telo sem jaz. Toda jaz nisem samo telo, tudi duh sem. Bila so stoletja, ko so ljudje tako negovali duha, da so na telo pozabljali. Tega pretiravanja ne moremo hvaliti. Danes tako negujemo telo, da zanemarjamo duha. V občudovanju telesne lepote in njegove moči gremo predaleč, ugašamo duha, zapostavljamo omiko in krnimo skladnost človeške osebnosti. Tudi te skrajnosti ne moremo hvaliti. Jezusov klic v današnjem evangeliju, naj ne živimo samo od kruha, je toliko bolj sodoben, kolikor manj sodobno zveni. A na njem sloni naša vera!               

Po: F. Cerar