Mt 17,1–9

POGLED V ONOSTRANSTVO

Človek ima prirojeno željo, da bi prišel v stik z »onim svetom«. Išče načine, kako bi stopil vanj, ali pa bi ga kako pritegnil k sebi.

Današnji evangeljski odlomek nam pripoveduje o Jezusovem doživetju nadnaravnega sveta. Povzpel se je na visoko goro, obraz mu je zablestel, obleka se mu je zasvetila, vsa zunanjost se mu je spremenila, pogovarjal se je skrivnostnimi osebami, iz oblaka se je slišal nenavaden glas. Za apostole je bilo vse to očiten znak, da jim je Bog na poseben način blizu. Petru je bilo vse skupaj všeč in izrazil je željo, da bi kar ostali tam. A so morali kaj kmalu sestopiti z gore in nadaljevati vsakdanjost. Naročeno jim je bilo, naj o dogajanju ne govore.

Kaj nam vse to pove?

Da je nadnaravni svet resničen. Kar so Peter, Jakob in Janez na gori videli in slišali, ni bila utvara, temveč je bilo prav tako res, kakor vse drugo, kar so ob Jezusu doživljali.

Da je nadnaravni svet zares nadnaraven, drugačen od naravnega. Kdor stopi vanj, se spremeni, se pogovarja s skrivnostnimi osebami in o skrivnostnih rečeh, ki vsakomur niso dostopne.

Da je – dokler smo na zemlji – vpogled v nadnaravni svet darovan le redkim in tudi tem le za kratke trenutke. Potrebno se je vrniti k dolžnostim vsakdanjega življenja.

Da je v resničnost takih pojavov toliko verjeti, kolikor navajajo k poslušanju ljubljenega Sina.

Da je vse, kar človek v trenutkih skrivnostnega nadnaravnega srečanja doživi, najbolje zadržati zase. Kako najti primeren izraz za nekaj, kar je neizrazljivo? Kako nekomu z besedami dopovedati, kar je nedopovedljivo?

Da se nam bo pogled v onstranstvo v vsej polnosti odprl šele takrat, »ko bomo s Sinom človekovim od mrtvih vstali«.

Po: Beseda da besedo