Jn 4,5–42

»DAJ MI PITI«

Evangelij, ki smo ga poslušali, se ne obotavlja, da bi nam pokazal Jezusa, ki je utrujen od poti. Opoldne, ko je sonce najmočnejše, ga vidimo ob vodnjaku, da bi se odžejal, si opomogel, obnovil moči za nadaljevanje svojega poslanstva.

Nemalokrat pa se zdi, da se je v naše skupnosti naselila pretanjena vrsta utrujenosti, ki  nima ničesar opraviti z Gospodovo. Gre za skušnjavo, ki bi jo lahko imenovali utrujenost upanja. Kakor da bi vse postalo zmedeno. Pri tem ne mislim na 'poseben napor srca' nekoga, ki izmučen zaradi dela na koncu dneva premore vesel in hvaležen nasmeh; ampak na utrujenost  pred prihodnostjo.

Gre za utrujenost, ki vse omrtviči. Nastane, ko gledamo naprej in ne vemo, kako se odzvati na intenzivnost in negotovost sprememb, ki jih doživljamo.

Na videz se zdi, da se vse normalno odvija, a v resnici se vera izrablja in uničuje. Brez upanja pred stvarnostjo, ki je ne razumemo, ali pa mislimo, da Gospod in naše skupnosti nimajo ničesar več povedati in ne dati temu svetu. 

Dobro je imeti isto drznost, kot jo je imel Učitelj, in reči: 'Daj mi piti.' Kot se je zgodilo Samarijanki in se lahko zgodi vsakemu med nami, ne želimo potešiti žeje s kakršno koli vodo, ampak s tistim 'izvirom vode, ki teče v večno življenje' (Jn 4,14). Kakor Samarijanka, ki je več let nosila prazne vrče neuspelih ljubezni, tudi mi dobro vemo, da nam ne more pomagati katera koli beseda, da bi obnovili moči in preroštvo poslanstva. Ne kakršnakoli novost, pa naj se zdi še tako zapeljiva, ne more ublažiti žeje.

'Daj mi piti' je tisto, kar prosi Gospod, in kar prosi, da rečemo tudi mi. Ko to povemo, odpremo vrata našega utrujenega upanja, da bi se brez strahu vrnili k temeljnemu vodnjaku prve ljubezni. 'Daj mi piti' pomeni tudi priznati potrebo, da nas Duh preoblikuje v ljudi spomina na srečanje, na zveličaven mimohod Boga. In zaupanje, da kakor je storil včeraj, tako bo še naprej delal jutri. Podati se h koreninam nam nedvomno pomaga ustrezno živeti sedanjost, brez strahu.

Po: E. Mozetič