Jn 9,1–41

»SPREGLEDATI V DANAŠNJEM ČASU POMENI TVEGATI!«

Ob današnjem evangeliju človek ne ve ali bi se smejal ali bi jokal. Sleporojenega, ki je po čudežu spregledal, si podajajo kot gnilo jajce. Z njim ne vedo, kaj bi počeli, tako starši kot farizeji. Prej ko je bil slep, to ni nikogar motilo! Sedaj, ko je spregledal, pa so oboji v zadregi. Starši ne želijo tvegati glave zaradi sina. Pomembneje jim je, da jih ne vržejo iz shodnice. Ne zanima jih čudovita sprememba, da sin vidi, niti, kdo je, ki ga je ozdravil. Tudi farizejev ne zanima slepi, hočejo le svoj mir.

Grozno! A to se dogaja tudi danes. Verjetno je že vsak od nas doživljal nemoč, da bi sporočil nekaj lepega, nekaj pomembnega in hkrati tako očitnega kot to, da sleporojeni vidi. Če je zbujalo zadrego, smo bili neslišani. Današnja družba je iznašla zdravilo za to zadrego. Za tak primer rečemo, da je problem pri obeh, da se ne znajo pogovoriti. Potem je javnost spet mirna. A kljub vsemu: kdo bo le hodil za revežem, ki nima ne besede ne veljave. Še tako lepa stvar, kot je ta čudež, pade v senco prepira.

Prav je, da se vprašamo, zakaj se to dogaja. Rad bi spodbudil k razmisleku o tem, kako se v tako nerodnih primerih opredeljujemo. Kdo ima prav, kaj pravite? Sleporojeni? Torej, kdo se moti? Farizeji? Upamo to reči na glas? Bojimo se resnice, zato izgubljamo lepoto Božjega delovanja. Med nami se čudeži skoraj ne dogajajo več, ker se bojimo opredeliti, kaj je lepo in kaj slabo, kaj je Božje in kaj človeško.

Še tako banalna resnica je težka, ko zahteva odločitev zanjo. Jezus ni teoretična resnica, ne pričakuje papirnatega strinjanja. Jezus hoče, da mu vselej sledimo.

Slediti luči pomeni jasno se odločati. Odločitev v vsakem trenutku. Želim, da bi bilo to naše jasno načelo. Hočemo slediti luči, naj stane, kolikor hoče. Slediti luči pomeni poslušnost Njemu, brez vsakega kompromisa. Ko nas pošilja: Pojdi in se umij, moramo to storiti brez vprašanj. Slediti luči, pomeni tudi tvegati zavrženost!

Po: E. Mozetič