Jn 11,1–45

»KDOR VAME VERUJE, BO ŽIVEL, TUDI ČE UMRE«

Štetje naših dni naredi srce modro. To vodi v zdrav realizem in prežene delirij vsemogočnosti. Skoraj nič smo, naši dnevi hitro minevajo. Četudi bi živeli sto let, bi se nam zdelo, da je vse bil le piš.

Smrt tako razgali naše življenje. Razkrije nam, da so naša dejanja ponosa, jeze in sovraštva bila jalova. Z obžalovanjem se zavemo, da nismo dovolj ljubili in da nismo iskali tega, kar je bistveno. Vidimo pa tudi, kar smo zares dobrega sejali: ljubezni, za katere smo se žrtvovali.

Jezus je razsvetlil skrivnost naše smrti. S svojim obnašanjem odobrava, da se čutimo žalostne, ko nam ljubljena oseba umre. Sam se je globoko vznemiril pred grobom prijatelja Lazarja. V tej njegovi drži se čutimo zelo blizu Jezusu, našemu bratu, ki je jokal za Lazarjem.

Jezus torej moli k Očetu, ki  je vir življenja, in Lazarju ukaže, naj pride ven iz groba. In tako se tudi zgodi. Krščansko upanje zajema iz te drže, ki jo Jezus zavzame pred človeško smrtjo. Če je smrt navzoča v stvarstvu, pomeni rano, ki kazi načrt Božje ljubezni. Odrešenik pa jo hoče ozdraviti.

Jezus pred Marto, ki joče zaradi smrti brata Lazarja, postavi luč resnice: 'Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?' (Jn 11,25-26). Isto Jezus ponavlja vsakemu med nami vsakokrat, ko smrt raztrga tkanino življenja in čustev. Vse naše življenje se vrti okoli tega, med pobočjem vere in prepadom strahu. 'Jaz nisem smrt, jaz sem vstajenje in življenje. Veruješ to?' nam govori Jezus.

Vsi smo majhni in nezaščiteni pred skrivnostjo smrti. A kakšna milost, če v tistem trenutku v srcu ohranimo plamen vere!

Po: E. Mozetič